Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Filmoteka V živo RTV 365 Raziskujte Več
Domov
Raziskujte
Zadnja priložnost
Za otroke
V živo
Filmoteka
Zgodovina
Seznami
Naročnine
Več
Domov Raziskujte Zadnja priložnost Za otroke V živo Filmoteka Zgodovina
Seznami
Zaključi urejanje
Moje
Naročnine
Zaključi urejanje
Vse naročnine
Oddaje
Televizija Radio Podkasti

Kulturomat

Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne..

Duo Rosppik

23. 10. 2021

V Kulturomatu bomo tokrat spoznali DUO ROSPPIK, ki ju združuje neizmerna ljubezen do glasbe. 18-letna pevka Ema Zuka in 19-letni kitarist Žiga Čopi sta sprva nastopala na šolskih prireditvah s pop in jazz skladbami tujih izvajalcev, pozneje pa sta se zaradi pozitivnega odziva poslušalcev odločila, da bosta izvajala tudi lastne skladbe. Za prvo nista prejela pohval le doma, temveč tudi v tujini, zato ni čudno, da že načrtujeta tudi svoj prvi avtorski album. Njuni skladbi pa lahko prisluhnete v oddaji. Njuno glasbeno udejstvovanja je za Kulturomat ujela Polona Grilc.

Slovenski zmagovalci mednarodnega filmskega festivala Zoom

16. 10. 2021

Današnja kulturna rubrika prinaša pogovore z zmagovalci mednarodnega filmskega festivala Zoom, ki je vedno bolj odmeven med mladimi filmskimi ustvarjalci iz Slovenije in sveta. Tekmovalni program je sestavljen iz slovenske in mednarodne produkcije. Danes bomo spoznali zmagovalce slovenske produkcije iz otroške in mladinske kategorije. Oba filma, pa tudi preostali zmagovalni filmi mednarodne produkcije ter filmi, ki so prejeli priznanje za posebno omembo žirije, so dostopni na spletni strani Pionirskega doma. Vabljeni k ogledu!

Romeo & Julija ter epidemija

9. 10. 2021

Leta 2019 se je ob prihajajoči 120-letnici Gimnazije Poljane učiteljem porodila ideja, da bi ustvarili posebno predstavo. Režiserja, učiteljica filozofije Nina Miri Zalar in učitelj zgodovine Miha Pohar, sta tako k sodelovanju poleg dijakov povabila tudi kolege učitelje, ki prihajajo z vseh strokovnih aktivov Gimnazije Poljane. Na ta način so ob 120-letinici simbolično povezali celotno šolo. Po besedah režiserjev je bila odločitev za besedilo angleškega dramatika Williama Shakespeara – Romeo in Julija preprosta, saj se v njej kaže jasna razločitev med starejšo in mlajšo generacijo, torej lahko dodobra izkoristijo starostno razliko igralcev. Delo na odru se je začelo leta 2019, ko je večina dijakov-igralcev obiskovala 2. letnik. Prišla je epidemija, zaradi karantene so odpadle vaje, šolsko leto je prineslo delo na daljavo, vaje pa so se preselile na Zoom. Dijaki-igralci so v glavi ohranjali besedilo, a premiki po odru so ušli s spomina. Po koncu lasnkega šolskega leta so se dijaki in učitelji dogovorili, da svoje delo dokončajo in kljub temu, da jih je večina v lanskem šolskem letu gimnazijo že končala, so se z veseljem vrnili in ponovno spoprijeli s postavljanjem predstave, ki je svojo premiero doživela 30. septembra 2021. Torej dve leti od prvih začetkov. Poleg režiserja Mihe Poharja smo v Kulturomatu govorili še z dijaki Ano Pribošič, Jakobom Adamičem Šemetom, Nežo Vadnjal, Katarino Sajovic, Amadejo Lavrič More in Aiko Zakrajšek ter jih povprašali, kako je bilo ustvarjati predstavo med epidemijo?

Raje umrem!

2. 10. 2021

V Kulturomatu se tokrat selimo v poletne čase z novo knjigo pisateljice Cvetke Sokolov in njeno protagonistko romana Raje umrem!, Ajdo. Najstnica, oboževalka priročnikov, ki bi jih morala obvladati vsaka punca, se med poletnimi počitnicami sreča s prvo menstruacijo in fantom, ki ga je težko spraviti iz glave. Kljub vsem prebranim priročnikom pa se izkaže, da je življenje nekaj čisto drugega; do prvega fanta vodi zavita pot, polna dvomov, dilem in vprašanj. Ajda se sprašuje, kaj naj obleče, kaj naj reče, kako naj ga gleda, ali jo je opazil ... Poleg fanta, vrednega vzdihov, se na morski sceni znajde še Ajdina prijateljica Petra, po SMS-ih pa tudi njena najboljša prijateljica Brina, ki počitnice sicer preživlja v Prekmurju. Kaj bi človek brez prijateljev! In brez počitnic! In brez malo hitrejšega utripa srca tu in tam! Za najstnico cela drama! Kakšna drama! No, pravzaprav romanca! Obvezno branje za punce! In za tiste fante, ki jih zanima, kaj se puncam plete po glavah. Knjiga za na počitnice ali kar tako. Cvetka Sokolov, ki je tudi gostja tokratnega Kulturomata in s katero smo v oddaji spregovorili o ustvarjanju knjige ter zakaj je primerna za čisto vse starosti, je v novem romanu izvrstno prepletla citate mnogih priročnikov za punce in dokazala, da se lahko ti pogosto motijo. Predvsem pa, da prva menstruacija in prvi fant nista nikakršen bav bav. Naslov Raje umrem sem izbrala zato, ker v veliko situacijah ko se pripovedovalka znajde v stiski izjavi »Raje umrem, kot da se mi to zgodi«. Raje umre, kot da bi fant zvedel za prvo menstruacijo. Knjigo pa bi priporočila predvsem zato ker, ko sem bila jaz najstnica, bi bila vesela takšne knjige. Je lahkotnejše branje, sočasno pa v veselje, pomoč in zabavo. ODLOMEK IZ KNJIGE Mogoče bi bilo vseeno bolje, če prve menstruacije ne bi dobila ravno na morju ... Ah, kaj, super je, da sem jo dobila! Komaj čakam, da povem Brini, svoji najboljši prijateljici! Brina je sicer precej bolj razvita od mene. Zdaj sem jo končno prehitela – menstruacija te naredi bolj žensko kot poraščenost pod pazduho in sajveškje. Ali velikost jošk. Mojih je za zdaj komaj za dva malo večja oreška ... No, recimo za dve srednje veliki marelici. Trenutno je ena večja od druge, kar je res grdo. Brina ima več sreče – njene že spominjajo na malo manjše ženske dojke. Vem, ker sva si jih pokazali. Mogoče se bo zdaj Tilen končno zmenil zame? Seveda mu ne bi niti v sanjah povedala, da sem dobila ... »mesečno perilo«! Tako se menstruacija imenuje v eni od mojih knjig – kakšen izraz! Vsekakor verjamem, da bo Tilen opazil, da se je nekaj na meni spremenilo. Upam, upam, da mu bo sprememba všeč. (Sokolov, 7)

Ali razumemo, kaj nam živali sporočajo?

25. 9. 2021

Bobri je ljubljanski festival kulturno-umetnostne vzgoje, na katerem lahko otroci in starši odkrijete mnogo zanimivih vsebin. Za prav vsakega se nekaj najde. Na voljo so gledališke, plesne, glasbene in literarne prireditve, ogledate si lahko različne filme ter se udeležite različnih delavnic. Obiščete lahko razstave, z drugimi prebirate strip ali poslušate koncert znane glasbene skupine. Festival traja vse do 2-ega oktobra, kar pomeni, da je še čas, da obiščete svoj izbran dogodek. Vstopnice so na voljo v Prodajni galeriji Slovenskega mladinskega gledališča na Trgu Francoske revolucije 5, ki je odprta vsak delavnik od 12-ih do pol šestih popoldne, ob sobotah od 10-ih do 13-ih.

Julija Lukovnjak

18. 9. 2021

Julijo Lukovnjak knjige spremljajo že od mladih nog, ko je najraje prebirala pravljice. Njeno navdušenje nad branjem se ni končalo niti pozneje, ko je vse dneve preživela v knjižnici. Z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumila in poprijela za pisalo ter začela ustvarjati svoja prozna dela. Sprva je ustvarjala krajša besedila, nato vse daljša, v prihajajočih mesecih pa bo izšel njen prvenec z naslovom Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa. Kako je bilo ustvarjati knjigo, ki bo izšla pri založbi Sanje, in kaj literatura pomeni Juliji, pa izveste v Kulturomatu. Kaj ti pomeni pisanje? »Na tem svetu ni dovolj prostora za domišljijo. Zato ustvarjam nove. Na vsakem koraku svojih poti nabiram kosce tega sveta in jih sestavljam v nekaj drugega. Nekaj zanimivejšega. Morda celo nekaj boljšega. Ko jih sestavim pravilno, kosci postanejo živi. Veselim se, ko stojijo, in besna sem, ko se podrejo. "Ne moreš biti bog," se mi rogajo. V jezi priprem oči. "Počakajte," jim naivno grozim in sestavljam dalje«. Odlomek iz knjige Po skoraj petnajstih minutah prebijanja skozi sobane, dvorane in hodnike prispemo v majhen in zatohel prostor, ki je povsem odmaknjen od živahnih prehodov baze. Poln je izvezenih preprog kričečih barv in vodnih zrcal. Svečenica je precej stara ženska, po obrazu je okrašena z živobarvnimi vzorci ter oblečena v plapolajoča svilena temno rdeča oblačila. Ni čarovnica, pa tudi vilinka ni. Mene in mojega zmaja, ki nasproti nje sediva na tleh njene luknje, gleda, kot bi ji nekdo sredi domovanja nasul kup hlevskega gnoja. »Torej smrt želi ime,« zakraka s hrapavim glasom. »Le zakaj bi si Smrt želela imena?« Zmaj se stisne k moji nogi in z gruljenjem izrazi razžaljenost, a svečenica neprizadeto nadaljuje s svojim opravkom in s stene sname eno izmed vodnih zrcal. Kot bi preverjala, ali deluje, se vanj pogleda, in v hipu se na vseh drugih zrcalih na steni pojavi enaka ostarela želva, ki na oklepu nosi otoško pokrajino, polno dreves in slapov. Odprtih ust spremljam zaspane premike nenavadnega bitja, ki nato iz vseh zrcal hkrati nenadoma izgine. Pogledam nazaj k svečenici, ki ogledalo, v katerem se je še pred nekaj trenutki ogledovala, zdaj vsiljivo moli proti meni. »To nima smisla.« Narahlo ga potisnem nazaj. »Vodna zrcala prikazujejo le podobe živalskih duš, take pa jaz v sebi nimam,« jo kar se da vljudno opomnim, a želvasta ženska mi ogledalo vztrajno tišči pred nos. »Saj to ni potrebno,« malo nejevolneje ponovno odklonim. »Ime si bom raje nadel sam, konec koncev gre le za ime, kar ni tako pomembno.« Na vse pretege se skušam izmazati iz nelagodne situacije. Poslikana ženska s svojimi posušenimi dlanmi takrat meni nič tebi nič plane po mojem obrazu ter me besno povleče k sebi. »O, pa še kako pomrmbno je ime, peklenšček! Ko boš mrtev, se bo teža vsega, kar si kdaj storil, prevalila na tvoje ime … Ko te ne bo več, bo ime tisto, ki bo preklinjano … Vse strohni, vse! Ves boš strohnel v prah, ko te bo vzela Smrt ali oni vragovi, le ime bo ostalo in postalo vse, kar si kadar koli bil … zato ga izberi previdno … peklenšček.«

Hana Bujanovič Kokot

11. 9. 2021

Hana Bujanovič Kokot se z branjem srečuje že od mladih nog, knjige pa prepredajo njeno življenje. Z vstopom v osnovno šolo se je lotila pisanja kratkih zgodb ter pisanje nadaljevala v gimnaziji. Njen najljubši žanr pa že od otroštva ostaja fantastika. Osvojila je veliko literarnih nagrad, na Gimnaziji Kranj je kot sourednica uredila izid kar treh literarnih zbornikov, zadnji izmed njih nosi naslov Akt. Kako je biti v vlogi urednice, kako se loteva pisanja proze in poezije, pa izveste v Kulturomatu. Odlomek iz kratke zgodbe Pravljica našega časa Vžigalica je počasi dogorevala, a dekle z vranje črnimi lasmi je bila ujeta v čarovniji. Vžigalice ni spustila niti, ko je dokončno dogorela in jo rahlo opekla po prstih, s katerimi jo je držala. Predramila se je šele trenutke kasneje, ko je dim izginil. Pogledala je navzdol, kjer je bila malo prej še vžigalica, zdaj pa samo še pepel. Pogledala je gnezdo pred njo. Sklonila se je naprej, da ji je naramnica bele spalne srajce padla z ramena. Prižgala je vžigalico in jo prislonila ob gnezdo. Želela si je še ene zgodbe. Samo še ene. Gledala je, kako je gnezdo gorelo in je dim plesal v zraku. Vstala je in plesala z njim. Videla je lastovke, ki so plesale z njo, golobe, ki so poleteli labode, katerih glave so krasile krone. Skupaj z dimom se je povzpela po stopnicah stanovanjske hiše in ptice so ji sledile. Stopala je počasi, hlada, ko je stopila na streho, ni čutila. Zazrla se je v nebo, iskala ptice, ki so letele nad njo in preostalim svetom. Zdaj bo letela tudi ona. Letela bo nad glasovi in ljudmi in svetom. Letela bo skupaj z vranom. Delila si bosta nebo. Naredila je še en korak naprej, ni več čutila strehe pod svojimi bosimi stopali. Poletela je.

Špela Šivic

4. 9. 2021

Špela Šivic je mlada fotografinja, ki je v preteklem letu izdala svojo prvo fotoknjigo z naslovom Brugnon. V fotoknjigi, ki je nastala v sodelovanju z njenimi bližnjimi prijatelji, prevladujejo črno-bele fotografije, ki se jim tu in tam pridruži tudi kakšna barvna. Špela se je s fotografijo prvič srečala na družinskih potovanjih in ji sčasoma začela posvečati vse več pozornosti. Najraje fotografira z analognim fotoaparatom, saj kot pravi sama, je proces razvijanja fotografije najbolj vznemirljiv. »Fotografija ima nek čar. Ujame trenutek, ki bi morda šel mimo nas. In sama lahko čustva izražam le s fotografijo.« Avtorica o fotoknjigi Brugnon BRUGNON. Variété de peche a peau lisse et noyau adhérent. / Vrsta breskev z gladko kožo in oprijemljivo sredico. V dobro znanih okoliščinah preteklega leta je bilo ves čas čutiti ujetost v svetu, kjer negativna energija prihaja z vsakega ovinka. Kot močna izpovedna oblika je umetnost nekaj, kar omogoča pokazati drugačen pogled, odpreti vrata v neko drugo resničnost. Knjiga poskuša ponuditi pobeg v svet preproste lepote, večne mladosti, občasne zmerne brezbrižnosti. Skrbno negovana, je BRUGNON nastajala v domačem okolju prijateljev. Črnobel okus fotografij je bil ustvarjen v preprosti temnici v kuhinji majhnega stanovanja sredi mesta ter nato uravnotežen s sočnimi barvnimi poletnimi spomini. Gre za drug svet, vzporednao različico tega ali so vse morda zgolj sanje - odločitev je prepuščena vsakemu posamezniku, ki želi poskusiti.

Balada o drevesu

26. 6. 2021

»Celoten roman je zasnovan na motiviki drevesa, ki raste v Adi. Včasih ga občuti kot nežnega, največkrat pa zelo bolečega oziroma kot metaforo svojega občutja. In ravno ta žalost, ki jo občuti ob odhodu Majka, ponovno prebudi drevo v njej. Zato Balada o drevesu.« V Kulturomatu se nam je pred mikrofonom pridružila pisateljica Mateja Gomboc, s katero smo govorili o njeni pravkar izdani knjigi. Kot pravi avtorica sama, je knjiga namenjen čisto vsem – tako mladim, kot odraslim, saj jo lahko v roke vzame čisto vsak in v njej najde nekaj zase. Knjiga je izšla pri založbi Miš. O ČEM GOVORI KNJIGA Roman je napisan v obliki prvoosebne pripovedi/izpovedi gimnazijke Ade, ki jo nekega torka doleti tragedija – njen fant Majk stori samomor. Ada prihaja iz urejene, a nekoliko hladne družine – dekle ima občutek, da so starši sama sebi dovolj in v zvezi s hčerama le opravljajo starševske dolžnosti. Ima pa topel odnos z mlajšo sestro, pa čeprav je ta njeno nasprotje – brezskrbna in družabna, zanjo je vse enostavno. V nasprotju z njo je Ada pretirano zaskrbljena, kot vrhunska violinistka pa za druženje niti nima časa. Najbližja ji je govorica glasbe in njenega inštrumenta, kar v osnovni šoli kmalu postane podlaga za zbadanje med vrstniki. V srednji šoli ji gre po tej plati bolje, a zares vse spremeni šele Majk, karateist in kitarist, ob katerem je zmožna zaživeti tudi nekoliko drugače. Dokler nekega dne on ne odide, Ada pa spet ostane sama. Sama z množico vprašanj, z občutkom krivde in silovitimi čustvi, ki nihajo od žalosti do jeze. Zakaj, zakaj, zakaj?! Skozi pripoved se pred bralcem počasi izrisuje njuna (izjemno lepa) ljubezenska zgodba, pa tudi njune življenjske zgodbe pred njo, med drugim tudi Majkove psihične težave. Balada o drevesu je pretresljiva, izjemno močna knjiga o spopadanju z izgubo, poskusu sprejemanja nesprejemljivega in razumevanju nerazumljivega. »Mladi bi knjigo morali prebrati zaradi soočanja s situacijami, v katerih se lahko znajdejo sami. Skoraj vsak se je že srečal z vrstniškim nasiljem ali odhodom bližnjega. O smrti premalo govorimo. Najraje o njej sploh ne bi govorili, a na žalost je smrt del našega vsakdana. Zato bi ta roman priporočila mladim, kajti v njem se srečamo z vsemi temi vprašanji. In obljubim, da ni zahtevno branje.« ODLOMEK IZ KNJIGE Začnem preigravati. Brahmsa, Sarasateja, Bártoka. Morda bi bil primeren Mendelsshon? Kaj pa, če bi zaigrala kaj novejšega? Ali pa morda jazzovskega? Morda Gershwina? West side story? O prepovedani ljubezni in sporih okoli nje? Najina ljubezen ni bila prepovedana. Zdaj je. Kaj ti hočem povedati, Majk? Česa ti še nisem, pa ti moram? Nenadoma mi kristalno jasno zazveni melodija. Stavki, drug za drugim. In refren. Vse to ti bom povedala. Začnem prebirati strune. Čisto nežno, preprosto. Stopim proti tebi in ti podam roko. Na okna moje sobe začne škropiti dež. Jaz pa sedem za mizo, vzamem notni zvezek in začnem zapisovati skladbo. To bo najina balada, Majk. Balada o mojem drevesu. In o tvojem? Si ga tudi ti imel v sebi? S tako košato krošnjo, da ti ni pustila dihati? Z globokimi koreninami, ki so se razpredale po vseh tvojih porah? Ko izzveni zadnja nota, odprem oči. Majku sem povedala, kako lepo mi je bilo z njim. KDO JE MATEJA GOMBOC? Mateja Gomboc (1964) je pisateljica, prevajalka, profesorica in publicistka. Otroštvo je preživela v Ajdovščini in Sovodnjah ob Soči. Po srednji šoli v Novi Gorici je leta 1988 na Filozofski fakulteti diplomirala kot profesorica slovenskega in italijanskega jezika. Je avtorica več učbenikov in delovnih zvezkov za slovenski jezik za srednje šole. Ustvarjati je začela v 90. letih. Sprva je pisala kratko prozo za odrasle, jo objavljala v literarnih revijah in precej uspešno sodelovala na različnih literarnih natečajih, saj je prejela več nagrad in priznanj. Sledilo je ustvarjanje za slovenske otroške revije, od tod tudi otroške in mladinske knjige ter odločitev za večja dela, tj. romane. Piše za otroke in za odrasle, poleg tega pa tudi prevaja iz italijanščine.

Župančičeva frulica 2021

19. 6. 2021

V petek, 11. 6., so v Kulturnem domu Črnomelj izpeljali zaključno srečanje Župančičeve frulice 2021, 31. srečanja mladih pesnikov in deklamatorjev. Zmagovalci so postali: Izak Pirih, Kranj, dobitnik pastirskega roga za najboljšega deklamatorja Župančičeve frulice 2021; Zara Kavčič, Črnomelj, dobitnica Župančičeve frulice 2021 za najboljšega osnovnošolskega pesnika; Brina Podgajski Kampuš, Murska Sobota, dobitnica Župančičeve frulice 2021 za najboljšega srednješolskega pesnika. Vse tri slišite v tokratni oddaji Kuturomat, ko bodo povedali več o svojem pisanju in ustvarjanju.

Ela Romih

12. 6. 2021

Ela Romih je dijakinja srednje šole za oblikovanje in fotografijo, kjer obiskuje tretji letnik fotografske smeri. Svojo fotografsko pot je začela s pametnim telefonom, ko je fotografirala družinske trenutke in sprehode. Resneje, s premislekom pa se je s fotografijo spoprijela konec prvega letnika gimnazije, ko je razvila tudi ljubezen do črno-bele fotografije. V mesecu maju je odprla tudi svoj tetraptih z naslovom Prezrti-končno uzrti?, na katerem je razstavila štiri črno-bele fotografije starostnikov med epidemijo. Fotografije so bile razstavljene v Ulični galeriji TrainStation SubArt v Kranju. »Pri fotografiji se mi zdi najpomembnejša simbolika, pomen in svetloba. Najlepša pa so tiste, kjer je kombiniran spoj tako tehničnega znanja, kot poznavanje svetlobe in seveda nek oseben vidik človeka.«

Mladi glasbenici Uma Flisar in Lucija Nemec

5. 6. 2021

V Kulturomatu bomo tokrat spoznali dve mladi umetnici in glasbenici, ki ju združuje neizmerna ljubezen do glasbe, z njo pa se ukvarjata že od malih nog. Uma Leona Flisar je osmošolka Osnovne šole Martina Krpana, ki igra kitaro in klavir ter poje. Oba inštrumenta in petje se uči v Pionirskem domu, centru za kulturo mladih. Poleg glasbe jo zanima tudi film. Lucija Nemec pa je sedmošolka Osnovne šole Vižmarje-Brod. Igra kitaro in ukulele, ki se ju uči sama. Petja se uči že šesto leto, minulo leto se ga, tako kot Uma, uči v pionirskem domu. Obe dekleti poleg priredb ustvarjata tudi svojo avtorsko glasbo. Z dekleti je klepetala Lara Gril.

Lara Mavrič

29. 5. 2021

Lara Mavrič je vsestranska umetniška ustvarjalka, katere življenje je prežeto z umetnostjo. Že od mladih dni jo je zanimalo likovno ustvarjanje, pozneje pa so jo v svet besed zvabile še knjige. S pisanjem poezije se je prvič srečala v osnovni šoli, resneje pa se je poeziji posvetila z vstopom v srednjo šolo. Pri pisanju se ne drži verzoloških pravil in raje ustvarja v prostem verzu, saj ji le-ta dopušča, da v pesmi izlije svoja čustva. Ob pesnjenju večkrat poprime tudi za čopič. Z njim ustvarja predvsem tihožitja in naravo v akvarelu. Lani je imela tudi že prvo samostojno razstavo z naslovom Voda, katere odprtje je povezala z istoimensko pesmijo. »Umetnost in poezija me zanimata, ker sem zelo radovedna oseba. In kot zelo radovedna oseba me zanima vse okoli nas, človeška narava in zmožnosti naše domišljije. Menim, da se vse to, predvsem kakšni pojmi ali občutki najlažje prikažejo z umetnostjo v kakršni koli obliki. Všeč mi je, kako lahko s sliko ali besedami ujamemo neki trenutek ali nekaj težko povedanega, te neskončne možnosti me tudi zelo fascinirajo, saj idej nikoli ne zmanjka in vedno znova me preseneča zmožnost človeškega uma«. NJENE SANJE Bila je samo dekle, dekle z mislimi, dekle z željami, dekle s sanjami. Sanjala je o njem, z blond lasmi, z zeleno rjavimi očmi, ki sijale bi samo za njo. Da že en sam pogled namenil bi ji, to je vse kar si njeno srce želi, to je začetek zgodbe, ki v sanjah se ji pripeti. Sanjala je o večnosti, večnosti vezi, večnosti ljubezni, ki ostala bi za vedno. Tistih trenutkov, tistih filmov, tistih dotikov, in tistih noči. A vse lepo enkrat se konča, dekle zbudi se iz sanj, uvidi, da nikoli ne bo samo njen, da nikoli ji ne podari, tistega pogleda, ki si ga tako močno želi. Ker obstaja ona, ki poglede mu je vzela, ki njene sanje živi in je živela.

Vid Verdinek – nadobudni saksofonist

22. 5. 2021

Vid Verdinek se je z glasbo srečal že v vrtcu, svojo glasbeno pot pa nadaljeval v glasbeni šoli, kjer je sprva želel vpisati klarinet, končal pa pri igranju saksofona. Ta hip obiskuje prvi letnik Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani, kjer nadaljuje svoje izobraževanje in se spoznava z glasbeno teorijo. Letos je kljub epidemiji sodeloval na dveh mednarodnih tekmovanjih. Na tekmovanju PaMus Flow (Global music competition) je osvojil zlato plaketo in zasedel prvo mesto. Na tekmovanju Saxiana, na katerem sodelujejo države z vsega sveta, pa je v svoji kategoriji dosegel četrto mesto. Več o njegovih začetkih in ustvarjanju pa izveste v Kulturomatu. »Glasba se mi zdi najlepše izražanje čustev. Seveda imaš tudi pisanje pesmi in branje, a zame je to glasba. Na nastopu vsi vadimo, vsi se pripravljamo za občinstvo in vsi ji želimo pokazati, kaj čutimo. Saksofon mi to pomaga izražati, in če v mojem življenju ne bi bilo saksofona, ne vem, kaj bi počel«.

Gaja Kuščer in Regen

15. 5. 2021

»Menim, da so pesmi, ki jih pišem, pravzaprav že napisane. Kraji, dogodki in ljudje nosijo te pesmi v sebi, jaz pa sem tu le zato, da jih zapišem in delim s svetom v oprijemljivi obliki.« Gaja Kuščer je maturantka, njeno življenje je prežeto z glasbo. Z njo se srečuje že od malih nog, na začetku srednje šole pa se je z glasbo začela ukvarjati resneje in premišljeno. Mlada kantavtorica je svoje skladbe sprva objavljala na YouTube kanalu, pozneje pa se ji je pri ustvarjanju pridružil Žan Koprivec Perjet, ki je ob Gaji zbral izvrstne glasbenike - in nastala je skupina Regen. Skupino sestavljajo Gaja Kuščer kot pevka in tekstopiska, kitarist Gašper Sedej, bas kitarist Andraž Dražumerič, klaviaturist Jan Mori in bobnar Maks Rozman. Več o Gajinih glasbenih začetkih in o tem, kako je nastala skupina Regen, pa izveste v Kulturomatu. »Glasba mi zares pomeni vse – ne dramatiziram! Vedno je bila nepogrešljiv del mojega življenja. Ne mine dan, da je ne bi poslušala. Glasba mi pomaga procesirati čustva in stvari, ki se mi dogajajo v življenju. Včasih najdem pesem, ki tako lepo opiše stvari, da se v njej najdem - povzame moje doživljanje in počutim se manj samo.«

Jakob Hočevar - JH Boards

8. 5. 2021

Jakob Hočevar je maturant in ustanovitelj ter lastnik znamke JH Boards. Izdeluje unikatne deske oziroma rolke, narejene iz naravnih in lokalno pridelanih materialov. Prvo rolko je izdelal v osmem razredu osnovne šole, v gimnaziji pa je svoje znanje nadgrajeval. »Pri unikatnih deskah pravim, da če imaš idejo, kaj bi dal na desko, kaj bi rad narisal, kaj bi rad predstavil in izrazil ter deski tako dal pomen... tu ni meja! Vse je mogoče!« Rolke je sprva izdeloval za zabavo in prijatelje, nato pa se je izdelave lotil resneje. Ustvaril je svojo znamko in rolke ponudil širši javnosti. Na vprašanje, zakaj so njegove rolke posebne, je Jakob odgovoril: »Ta možnost, da si naročnik ustvari svojo zgodbo, obliko in design rolke ter sodeluje pri procesu ustvarjanja, od začetka do konca je nekaj posebnega. Nato sledi lokalna pridelava desk iz kakovestnega lesa s FSC certifikatom (Forest Stewardship Council). Edini elementi, ki niso lokalni, so koleščka, podvozja in ležaji rolke. Ampak najpomembnejše je to, da je vsaka rolka unikaten izdelek. 'Sky is the limit'« KRATKA ZGODOVINA ROLKANJA Prve rolke so bile podobne skirojem in so se pojavile že okoli leta 1900. Šlo je za deske s pritrjenimi podvozji kotalk. V petdesetih letih se začnejo spreminjati podvozja, kar je omogočilo lažje manevriranje rolk, leta 1959 pa se v trgovinskih izložbah pojavi prva rolka, imenovana Roller Derby. Let 1963 je bilo izvedeno prvo rolkarsko tekmovanje v osnovni šoli Pier Avenue v Kaliforniji, do leta 1965 pa so nastali prvi filmi o rolkanju ter prva rolkarska revija. V sedemdesetih letih je surfer Frank Nasworthy razvil model plastičnega kolesa, namenjenega rolkanju, kar vzpodbudi nastanek prvih množičnih proizvajalcev rolkarskih podvozij in vedno večji trg rolk. Prvi rolkarski poligon nastane na Floridi leta 1976, od tam pa se le ti širijo po celotni Severni Ameriki. Z evolucijo poligonov za rolkanje (sleng: skejtpark) se razvije prosti slog in slalom ter vertikalno in ulično rolkanje. Prav tako se razvijejo triki iz enostavnih dvodimenzionalnih trikov (vožnja po sprednjih ali zadnjih kolesih, vrtenje na mestu itd.) do prvih trikov, ki so rolkarjem omogočali skok v zrak, danes pa jih je vedno več. V sodobnem rolkanju ulično rolkanje še vedno prevladuje pred vertikalnim, rolkanje pa pridobiva vse večjo priljubljenost prek družbenih omrežij.

Bratov kožuh

1. 5. 2021

Nizozemski dramatik, pesnik in pisatelj Jaap Robben (1984) je svetu postal znan z romanesknim prvencem za odrasle Birk, ki je izšel leta 2014. Zanj je prejel več nagrad. Sledile so izdaje v tujih jezikih, leta 2018 pa je ustvaril pretresljiv roman o zaupanju, izdaji, solidarnosti in odraščanju, ki je bil sprva namenjen odraslim, a so ga navdušeno sprejeli tudi mladostniki. Prav ta roman, ki nosi naslov Bratov kožuh, je tudi današnja tema Kulturomata. V slovenskem prevodu Stane Anželj je pri založbi Mladinska knjiga in v zbirki Odisej izšel leta 2020. Letos pa si je roman prislužil tudi nominacijo za mednarodno nagrado booker 2021. V studiu se mi je tako pridružila urednica slovenskega prevoda Alenka Veler. Govorila sva o romanu in ga predstavila mlajšim bralcem oziroma našim mladim poslušalcem. O ČEM GOVORI KNJIGA Trinajstletni Brian z očetom živi v prikolici v odmaknjenem kraju. Njegov starejši brat Lucien je nastanjen v ustanovi za otroke s posebnimi potrebami. Nekega dne oče Luciena vzame v domačo oskrbo, odgovornost za brata pa naloži Brianu. Kljub revščini, očetovi brezbrižnosti in negotovosti ob zahtevni nalogi Brian najde način, da ljubeče poskrbi za brata in njegove potrebe. Dokler se nekega dne vse usodno ne zaplete … ODLOMEK IZ KNJIGE »Po mokrem hrbtu mi kot rakovičje nogice priplezajo njegovi prsti. Potem se me oklene, tako da imam roke ujete v njegovem objemu. ''Ne premočno,'' strogo rečem. Izvijem roke iz primeža. Lucien mi položi glavo na ramo. Čisto preblizu ušesa slišim škripanje njegovih zob. ''Ne smeš me ugrizniti.'' Sopiha, drgeta, od njega kaplja. Omahovaje ovijem roke okrog njega. Pod mokro majico začutim vretenca. Grbinice so nanizane vse do vratu. Za vsak primer mu zarijem prste v lase na zatilju. Če bo treba, ga bom lahko za lase povlekel stran od sebe. ''Če me boš po nesreči ugriznil,'' zašepetam. Rico spleza na breg poleg naju in si med praprotjo otrese kožuh. S prosto roko gladim Luciena po hrbtu. Pusti se božati po vdolbinici pod vratom. Utrujeno naslanja glavo na mojo. Okrepim prijem, njegovo dihanje se umiri. Tam torej sva. Če bi se kdo zdaj pripeljal po cesti nad nama, bi med drevesi zagledal dva fanta, ki do kolen stojita v potoku. In videti bi bilo, kot da se objemata. ''Ti si moj brat,'' rečem. ''Brata sva.''« (Robben 273) Knjigo lahko dobite tukaj. Alenka Veler: »To je zelo napeto branje, kjer si ves čas v pričakovanju, kaj se bo zgodilo. Ko se stvari odvijajo, ne veš kam bo zgodba zavila. Notri je ljubezen, notri so borbe in vse kar življenje je. Dolge počitnice, ki so sicer nenavadne a zelo zanimive.«

39. Mednarodni filmski festival Ciné-Jeune de l’Aisne

24. 4. 2021

Kinodvor že vrsto let sodeluje pri koordinaciji mednarodne mladinske žirije na francoskem festivalu Ciné-Jeune de l’Aisne. 39. Festival otroškega in mladinskega filma po navadi poteka v mestu Laon, letos je potekal med 23. marcem in 9. aprilom, mladi žiranti pa so udeležbo na festivalu opravljali kar z domačega kavča. Slovensko mladinsko delegacijo mednarodne otroške žirije so letos sestavljali Zara Čater, Iza Napotnik in Leon Cvetković, vsi nadobudni učenci francoščine, ki so se festivala udeležili med 6. in 8. aprilom. Seveda na festivalu niso bili sami, spremljala jih je namreč tudi mentorica Nives Syed Mihelič, učiteljica francoščine ter Anja Banko, sodelavka Kinodvorovega programa za mlada občinstva. Mednarodno žirijo, ki podeljuje glavno nagrado festivala, sestavljajo še trije učenci iz Francije – letos tri dekleta z lokalne gimnazije ter mladi žiranti s partnerskega nemškega festivala otroškega in mladinskega filma Schlingel, od koder se je tokrat pridružil en žirant. Ogledali so si tri tekmovalne sklope kratkih filmov, v treh dneh se je tako nabralo kar 17 kratkih filmov različnih žanrov in zvrsti. Po ogledu filmov je sledila diskusija, mladi žirantje pa so morali svoje mnenje o filmu zastopati ter izpostavljati tako pozitivne kot negativne poglede na film. Razpravljali so o kvaliteti barv, zvočni podobi filmov, scenografiji, kostumografiji ... Po treh dneh gledanja in diskutrianja o filmih, so mladi žirantje glavno nagrado podelili igranemu filmu Beauty Boys režiserja Florenta Gouëlouja. Film pripoveduje zgodbo dveh mladih fantov, ki na vaškem odprtem odru nastopita kot drag queena, in tako poudarja pomembnost sprejemanja samega sebe ter premagovanja strahu pred drugačnim. Režiser, ki je film posnel po spominih iz svojega lastnega otroštva sredi francoskega podeželja konec devetdesetih, si je po mnenju žirije nagrado prislužil zaradi izvirnosti obravnavane teme, režije igralcev in zgodbe ter navdihujočega sporočila. Mednarodni festival Ciné-Jeune de l’Aisne je letos razdeljen na dva dela: na spomladansko edicijo, ki je potekala od 23. marca in se končala s podelitvijo nagrad 9. aprila, ter na jesensko, ki upa, da bo mladim občinstvom filme oktobra lahko prikazala tudi v kinodvoranah.

Lana Klemen

17. 4. 2021

Šestnajsletna Lana Klemen se s plesom srečuje že od tretjega leta starosti. Takrat jo je prevzel in ostaja njena strast še danes. Začela je s hip hopom, nato pa nadaljevala z jazz baletom in klasičnim baletom. Trenutno obiskuje 1. letnik Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani ter 2. letnik baleta. Ob šolskem baletnem programu pleše tudi sodobni ples, trenira ga v plesni šoli Kazina. »Ples me nikoli ne utrudi, imam ga tako rada, da tudi kadar sem slabe volje, pa grem na balet, se vrnem dobre volje. To mi je užitek, sprostitev, nobeno breme. Nikoli nisem niti pomislila, da bi ga opustila.« Poleg treningov se udeležuje tudi velikega števila tekmovanj in nastopov. Sodelovala je že na odru Opere in baleta Ljubljana, na katerem se je preizkusila v vlogi otroka v baletu Hrestač, nato pa še v Trnuljčici, Doktorju Živagu in Don Kihotu. Trenutno nosi naslov svetovne prvakinje v show danceu med dekleti v mladinski kategoriji. »Pred nastopom imam samo zdravo tremo, ki je potrebna! Nikoli pa toliko, da ne bi uživala v nastopu in ne bi mogla plesati.« Pred letom dni se je začela epidemija, a Lana se ni vdala in je pridno trenirala naprej. Udeležila se je tudi več spletnih tekmovanj, na Dance Star gala večeru je osvojila glavno nagrado. »Najtežji del treniranja po Zoomu je zrcaljenje kamere. Ko trener dvigne desno roko, mislim, da je leva. To je bil kar precejšen izziv za mojo koordinacijo.« Še več o njeni plesni poti in treninigih v obdobju epidemije lahko izveste, če boste poslušali Kulturomat. Na vprašanje, kaj ji pomeni ples, pa je Lana odgovorila: »Uf, to je pa težko opisati z besedami. Rekla bi, da mi pomeni vse. Ne vem, ali bi bila ista oseba, če ga ne bi spoznala že v otroštvu. Je kot del mene in brez njega kot da ne bi bila Lana. Ne predstavljam si, da plesa ne bi bilo na moji življenjski poti. Upam, da me bo spremljal vse do konca.«

Eva Brank

10. 4. 2021

Eva Brank je dijakinja 4. letnika gimnazije Vič. S fotografijo jo je seznanil oče, jo nad njo navdušil in ji priskrbel prvi fotoaparat. "Čisti začetki ukvarjanja s fotografijo so bili že v otroštvu. Oče je bil ta navdušenec nad tehnologijo in fotografski nadobudnež zaradi katerega imam doma evolucijo spominskih kartic. Od takrat mi je fotografija postala domača, sama pa se ukvarjam s tem kako lahko nekaj prikažem oziroma v fotografijo vpletem simboliko." Sprva je fotografirala vse, kar se ji je zdelo zanimivo, resneje in s premislekom pa se je fotografije lotila z vstopom v srednjo šolo. Do zdaj je pripravila že tri fotografske projekte. Prvi, ki ga je ustvarila v prvem letniku gimnazije, nosi naslov Edvard. Drugi projekt in tudi prva samostojna razstava se imenuje Naše pokrajine. Kot tretji projekt pa jo v prihodnjih mesecih čaka izid prve fotoknjige z naslovom Razglednice. "Fotografija mi je zelo pomembna, ker je moj glas. Imam veliko načinov preko katerih se lahko izrazim in fotografija je ena glavnih vrst mojega izražanja. S fotografijo pa lahko dam glas še komu drugemu."

Mlada pesnica in pisateljica Inja Ajda Hvala

3. 4. 2021

Inja Ajda Hvala prihaja iz Postojne, obiskuje pa 3. letnik ljubljanske Gimnazije Vič. S pisanjem se je prvič preizkusila že v osnovni šole, resneje, s premislekom in izlivanjem svojih čustev na papir pa pred tremi leti ob vstopu v srednjo šolo. O svojem pisanju proze in poezije se je Inja pogovarjala s Tadejo Bizilj.

Oskar Ban Brejc

27. 3. 2021

Filmska kritika se razvije kot odmev filmu kot ene najkompleksnejših oblik človekovega izražanja. Skozi posamezna obdobja se je tako strukturno kot vsebinsko spreminjala in sčasoma postala povsem samostojen literarni žanr. S filmsko kritiko se je ob koncu osnovne šole srečal tudi tokratni gost Kulturomata Oskar Ban Brejc. Sprva ga je film samo zanimal, nato je filme začel gledati in podrobneje preučevati. Ogledal si je film, napisal kritiko in jo poslal na spletno stran revije Ekran, njegovo besedilo pa je bilo nemudoma objavljeno. Tako se je s kritiko spoznal, nato pa svoje znanje razvijal na delavnici Mad about film ter na delavnicah Ostrenje pogleda. Na vprašanje, kaj je filmska kritika, je Oskar odgovoril: »Zdi se mi, da je pomembno ločiti filmsko kritiko. Poznamo tako, ki nastane na festivalih, te niso poglobljene in so namenjene predvsem predstavitvi filma. Poznamo pa tudi daljšo in poglobljeno kritiko, ki morda ni vezana na to, kdaj mora biti izdana, zato je lahko daljša in se že bliža eseju.« Več o tem, kaj filmska kritika pravzaprav je, kako nastane in kako se pisanja loteva Oskar, izveste v Kulturomatu. Kaj pa Oskar svetuje tistim mladim poslušalcem, ki se s kritiko šele začenjajo ukvarjati: »Najboljši nasvet je ... glejte filme. Zabavno je in iz tega se največ naučimo.«

Dan Grabnar

20. 3. 2021

»S filmom sem se prvič srečal že kot otrok. Nato pa je v srednji šoli to zanimanje preraslo v nekaj večjega. Gledal sem več filmov, začel o njem pisati in se ustvarjanja lotil tudi sam.« Pred mikrofon smo povabili dijaka četrtega letnika Gimnazije Poljane, Dana Grabnarja. Najprej je bil gledalec filmov, nato je o njih začel pisati, z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumil in sedel na režijski stol. Začel je z ustvarjanjem poskusnih filmov, nadaljeval z ustvarjanjem kratkih, v času epidemije pa ustvaril svoj prvi kratkometražni film o zgodovini božično-novoletnega koncerta Gimnazije Poljane. Kaj ustvarja trenutno, kaj ga čaka v prihodnje in kako snemanje filma poteka, izveste v Kulturomatu. “Težko rečem, da mi umetnost trenutno kaj pomeni. Ampak pomeni mi toliko, da bom ustvarjal še naprej, dokler mi ne bo nečesa zares pomenila”

Gledališka igra na spletu

13. 3. 2021

V današnjem Kulturomatu so se nam pred mikrofonom pridružili trije dijaki: Nika Škodic, Kiana Petrič in Jaka Lopez Vernik. Kot zastopniki 2. letnika Waldorfske šole Ljubljana so nam predstavili potek ustvarjanja gledališke predstave Visoška kronika, ki so jo odigrali po spletni platformi Zoom. Jaka: »Potem ko smo se naučili besedilo, so prišla na vrsto čustva. Povedali smo nek stavek na več načinov: veselo, žalostno, jezno ...« Pri ustvarjanju predstave jim je na pomoč priskočil režiser Juš Milčinski, njihova učiteljica matematike Lenka Blejec pa se je prelevila v producentko. V spletni predstavi, ki so jo igrali vsak v svoji sobi, ni manjkalo niti glasbene podlage, scenografije in kostumov. Nika: »Paziti je bilo treba na veliko stvari. Bilo je povsem drugače kot na odru. Snemani smo bili le do prsnega koša, zato smo morali vsa čustva pokazati le z obrazom.« Kiana: »Najprej smo se naučili besedilo, ga velikokrat prebrali in se učili, kako pokazati čustva. Časa, v katerem se odvija Visoška kronika, sprva nismo razumeli. Kakšno vero so imeli, kako so živeli ... tako da smo se morali tudi s tem dobro spoznati.« Kako so se spoprijeli z besedilom, igranjem prek kamer in kako je vse skupaj potekalo, izveste v Kulturomatu.

Aneja Lončarič: Poslušanje glasbe in petje sta najboljša sprostitev

6. 3. 2021

Aneja Lončarič je 16 letna gimnazijka s Srednje šole Slovenska Bistrica, ki se je s petjem začela ukvarjati že v vrtcu. V prvem razredu je začela obiskovati pevski zbor in glasbeno šolo, kjer je igrala violino. Konec 4-ega razreda pa je začela obiskovati ure solo petja. Tako se je podala na pot proti glasbenim uspehom. Glasba po Anejinem mnenju vsakega človeka izpopolnjuje in bogati, predvsem z nastopi in festivali. Tam si pevci in pevke utrjujejo samozavest, nabirajo lepe izkušnje in spomine. Izkušnje s pevskih tekmovanj pa lahko človeku pomagajo tudi pri vsakodnevnem spopadanju z izzivi. Aneja sicer ne piše avtorske glasbe, ampak te možnosti v prihodnosti ne izključuje. Želi si uspešno zaključiti šolanje in se zaposliti v poklicu, ki jo bo razveseljeval, glasba pa jo bo ob tem spremljala na njeni poti.

Perspektivna plesalka Tanisa Potočnik

27. 2. 2021

Ples je vrsta izražanja, umetnosti in zabave. Plesati doma v sobi ali na zabavi s prijatelji je seveda nekaj čisto drugega kot profesionalno ukvarjanje s plesom. Tanisa Potočnik z Waldorfske šole v Mariboru se je že kot deklica navdušila nad plesom in se z njim začela aktivno ukvarjati pri treh letih, zdaj pa kot osmošolka osvaja državna prvenstva v športnem plesu. Državna prvakinja je bila kar devetkrat. V evropskem merilu je leta 2019 v DSE lestvici dosegla tudi tretje mesto v standardnih in četrto mesto v latinsko-ameriških plesih. S Taniso se je pogovarjala Lara Gril.

Jaka Nikitović - JunioR

20. 2. 2021

V Kulturomatu se nam tokrat predstavlja Jaka Nikitović, osemnajstletni dijak, bolj znan pod umetniškim imenom – JunioR. Skupaj z bratom je ustvaril založbo Rose valley records, s katero izdaja svoje skladbe in snema videospote. Ustvarja trap, zvrst rapglasbe, ki prevladuje na glasbenih lestvicah, njeno poslušanost in oglede videospotov pa štejemo v milijonih. Začetki trapa segajo v 90. leta 20. stoletja, ko so se na ameriškem jugu pojavili raperji, ki so začeli ustvarjati drugačen rap z enostavnimi besedili, ki prenesejo ulično življenje v glasbo. Med mladimi postane popularen po letu 2010, ko se prične pojavljati tudi v Sloveniji. »Brez glasbe sploh ne morem živeti. Če sem slabe volje, si prižgem najljubšo glasbo ali pa ustvarim kakšno novo besedilo in si s tem polepšam dan. Tudi vse težke prepreke v življenju sem prebrodil z ustvarjanjem glasbe. Glasba je zame vse.« JunioR je dosedaj izdal že petnajst skladb in kmalu načrtuje svoj prvi album. Njegove skladbe oziroma videospote, ki presegajo 200.000 ogledov, si lahko ogledate na YouTube profilu Rose valley records ali pa jim prisluhnete v Kulturomatu.

Manca Marinko

13. 2. 2021

Manca Marinko je dijakinja tretjega letnika gimnazije Ledina. V času prvega zaprtja šol zaradi epidemije koronavirusa je ustvarila e-pesniško zbirko z naslovom Pomlad vate staplja čute. Pesmi je začela pisati ob prvem zaprtju šol ter s pisanjem nadaljevala v času poletnih počitnic. Ko se je le teh nabralo dovolj, je ob pomoči prijateljice pričela oblikovati pesniško zbirko. Sprva sta jo sicer nameravali ustvariti v tiskani obliki, nato pa sta se odločili za e-pesniško zbirko, ki je tako dostopna vsem in jo lahko preberete na naslednji povezavi: Pomlad vate staplja čute. »Poezija mi predstavlja možnost drugačnega načina razmišljanja o sebi in o svetu okoli sebe, ker pa jo dojemam izključno kot umetnost, si pri pisanju ne postavljam meja in to mi največ pomeni. Je kot neke vrste dnevnik, le da vanj pišem tisto, kar želim, da drugi vejo ali pa tako, da nihče ne ve, o čem zares govorim.« Več o tem koliko pesmi je napisala, kako so nastale in kakšnih verzoloških pravil se drži, pa izveste v Kulturomatu.

Inti Pucihar - tolkalec

6. 2. 2021

Inti Pucihar je sedemnajstletni gimnazijec, ki se z glasbo srečuje že od malih nog. Sprva se je sicer učil igranja klavirja, vendar že po mesecu dni ugotovil, da ima raje tolkala. Inti: »Najprej sem se ukvarjal z glasbenimi pripravnicami, potem sem začel z učenjem klavirja, kjer sem se obdržal le en mesec, nato pa s petimi leti pričel z igranjem tolkal.« Nadaljeval je šolanje, svoje znanje o tolkalih pa še poglobil z vstopom na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, kjer se pobližje spoznava z vibrafonom in marimbo. Nastopanje mu vsekakor ni tuje, na klavirju ga pogosto spremlja oče – Jaka Pucihar, trenutno pa v sodelovanju z mlajšim bratom Lianom pripravlja koncert za marimbo in orkester. Poleg marimbe in vibrafona, Inti poprime tudi za lesene paličice, se usede pred bobne in se pridruži bendu, s katerim spremlja šansonjerko Vito Mavrič. Svoje razmišljanje o Intijevem ustvarjanju je preko telefona z nami delil Intijev profesor tolkal in komorne glasbe – Simon Klavžar. Simon Klavžar: »Inti je zelo ognjevit dijak, v smislu načina muziciranja. V sebi ima zelo divjo energijo, ki jo s pridom izkorišča pri igranju, kar pomeni, da mu zelo dobro uspe interpretirati kar igra.« Vibrafon je glasbilo iz družine melodičnih tolkal, ki ima kot »igralno ploskev« razporejene kovinske plošče, podobno kot ksilofon ali marimba. Od marimbe pa se razlikuje po tem, da ima namesto lesenih kovinske plošče, pod vsako pa se nahaja resonator – na eni strani zaprta cev, uglašena z lastno frekvenco plošče, ki ojača in podaljša ton. Vibrafon ima tudi pedalo, podobno klavirskemu, s katerim dušimo zvok. Nanj pa igramo z dvema, s štirimi ali šestimi palicami. Marimba izhaja z afriške celine in je starejša kot vibrafon ter predstavlja največji inštrument v družini paličnih tolkal. Po zgledu je podobna ksilofonu, le da je večja, ima večji razpon tonov (pet oktav) in večje tipke, ki so lesene. Marimba ima topel, temen in polen zvok, ki pa se ga ne da podaljševati. Inti: »Z glasbo lahko nekako izražam vse kar je v meni, vsa svoja čustva. Skozi to lahko izražam in pritegnem občinstvo. Brez glasbe ne vem kako bi preživel. Je neka radost v življenju in z njo se ves čas ukvarjam.«

Najboljše ljubezensko pismo v državi

30. 1. 2021

Ali še pišete ljubezenska pisma? Ko jih pišemo, razmišljamo o človeku, do katerega čutimo naklonjenost in ljubezen. A ni nujno vedno tako. Dijak tretjega letnika gimnazije na Srednji šoli Slovenska Bistrica Dejan Gavrić je za svojo ljubljeno izbral Svobodo. Z ljubezenskim pismom, ki ga je nanjo naslovil, pa je zmagal na natečaju za najboljše ljubezensko pismo v državi. O otroštvu, odraščanju in z njima povezani svobodi se je z njim pogovarjala Lara Gril.

Knjižničarka iz Auschwitza

28. 1. 2021

Štirinajstletna Dita se z mamo in očetom znajde v »družinskem taborišču«, natančneje v bloku številka 31 znotraj Auschwitza. Blok 31 pa ni vsakdanji spalni blok, temveč nekaj nenavadnega, skorajda nemogočega. To je prostor, v katerem svoje dni preživljajo otroci skupaj s svojimi učitelji, njihova največja skrivnost pa je osem skrbno varovanih knjig. Skrb zanje je bila zaupana Diti, ki je tako postala »knjižničarka iz Auschwitza«. Čeprav jo spremljajo grozote taborišča in večno hladni pogledi »angela smrti«, se Dita ne preda in je pripravljena storiti vse za ohranitev knjig, družine in prijateljev. »Vsi so že slišali za največjo knjižnico na svetu, jaz pa bom napisal knjigo o najmanjši knjižnici na svetu in njeni knjižničarki.« Antonio Iturbe (1967, Zaragoza) je španski novinar, profesor novinarstva in pisatelj. Pisal je za številne španske časopise in revije ter jih urejal, trenutno pa je zaposlen kot direktor kulturnega magazina Librújala. Doslej je izdal precej otroških knjig, pa tudi pet romanov, s Knjižničarko iz Auschwitza, ki je bila prevedena v številne jezike, zaživela pa bo tudi na filmskem platnu, pa je doživel mednarodni preboj. Za založbo Učila jo je v slovenščino prevedla Manica Baša. V studiu se nam je pridružila Branka Fišer, urednica slovenske izdaje Knjižničarke iz Auschwitza. Z njo smo se pogovarjali o Diti, zgodbi, sporočilnosti knjige, kako je knjiga nastala in zakaj je pomembna za mlade bralce.

Knjižničarka iz Auschwitza

23. 1. 2021

Štirinajstletna Dita se z mamo in očetom znajde v »družinskem taborišču«, natančneje v bloku številka 31 znotraj Auschwitza. Blok 31 pa ni vsakdanji spalni blok, temveč nekaj nenavadnega, skorajda nemogočega. To je prostor, v katerem svoje dni preživljajo otroci skupaj s svojimi učitelji, njihova največja skrivnost pa je osem skrbno varovanih knjig. Skrb zanje je bila zaupana Diti, ki je tako postala »knjižničarka iz Auschwitza«. Čeprav jo spremljajo grozote taborišča in večno hladni pogledi »angela smrti«, se Dita ne preda in je pripravljena storiti vse za ohranitev knjig, družine in prijateljev. »Vsi so že slišali za največjo knjižnico na svetu, jaz pa bom napisal knjigo o najmanjši knjižnici na svetu in njeni knjižničarki.« Antonio Iturbe (1967, Zaragoza) je španski novinar, profesor novinarstva in pisatelj. Pisal je za številne španske časopise in revije ter jih urejal, trenutno pa je zaposlen kot direktor kulturnega magazina Librújala. Doslej je izdal precej otroških knjig, pa tudi pet romanov, s Knjižničarko iz Auschwitza, ki je bila prevedena v številne jezike, zaživela pa bo tudi na filmskem platnu, pa je doživel mednarodni preboj. Za založbo Učila jo je v slovenščino prevedla Manica Baša. V studiu se nam je pridružila Branka Fišer, urednica slovenske izdaje Knjižničarke iz Auschwitza. Z njo smo se pogovarjali o Diti, zgodbi, sporočilnosti knjige, kako je knjiga nastala in zakaj je pomembna za mlade bralce.

Selma Skenderović - Uršljanka 2020

16. 1. 2021

Devetnajstletna Koprčanka Selma Skenderović je jeseni postala študetnka slovennistike in primerjalne književnosti ter literarne teorije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Na natečaj 19. Festivala mlade literature Urška pristopila z dvema zgodbama, ki nosita naslov Brezimni obraz in Plitvine. Kljub mladosti je v pisanju že precej izkušena, saj piše od svojega devetega leta, resneje pa se je s pisanjem začela ukvarjati v srednji šoli. Naslov Uršuljanka leta 2020 si je prislúžila s svojo drzno pisavo, v kateri samosvoje prepleta različne sloge in se pri tem suvereno loteva težkih tem, kot so brezdomstvo, sovražnost, tesnoba in potrošniška miselnost. Poleg častnega naziva ji pripadata dve nagradi. S pomočjo pisateljice Suzane Tratnik bo namreč ustvarila svoj knjižni prvenec, ki bo prihodnje leto izšel v zbirki JSKD Prvenke.

Gitica Jakopin

9. 1. 2021

Gitica Jakopin je vsestranska umetniška ustvarjalka, ki se posveča raznim projektom. Njen zadnji in največji je izid pesniške zbirke v sodelovanju s fotografinjo Tajo košir Popovič. Gitici poezija vsekakor ni tuja, saj se z njo srečuje že od malih nog, ko ji je oče prebiral pesmi slovenskih pesnikov. Danes ima veliko slovenskih in tujih vzornikov, iz katerih črpa navdih, pisanja poezije pa se je prvič lotila z vstopom v srednjo šolo. Tekom epidemije je čas izkoristila za ustvarjanje novih pesmi in oblikovala zbirko, ki jo sestavlja 50 pesmi, ki skupaj s fotografijami obsegajo 100 strani. Zbirka nosi naslov Njej, posveča pa jo svoji babici – Gitici. Zbirko bo kmalu mogoče kupiti, Gitica in Taja pa pripravljata tudi predstavitveni literarni večer. Pred več kot enim letom sem dobila idejo, da bi zbrala nekaj svojih pesmi ter jih podelila z drugimi - če sem jaz uživala ob pisanju, bo pa morda še kdo ob branju, mar ne? In tako nekako se je rodila ta zbirka : s Tajo Košir Popovič sva se poleti lotili projekta, namreč pesmi z moje strani ter fotografije z njene. Razgibana forma, več jezikov, proste misli in še mnogo srčnosti ter truda je bilo potrebnih, da sva po nekaj mesecih dobili v roke zbirko z naslovom Njej. Poezija me pripelje malo bližje k svobodi. Odkar sem napisala svojo prvo pesem, bi lahko rekla, da se vanjo potapljam vse globlje. Ustvarjati je tako izhod kot prihod domov, in brez tega je težko živeti. Kot pravijo -  živim, da pišem in ravno obratno. Sama s seboj Praznina je zapolnjena. Oblivajo me oceani in morja. Skrbi me zapuščajo, tegobe popuščajo. Ne tonem, temveč lebdim!

Oskar Šubic

2. 1. 2021

Oskar Šubic je filmski navdušenec in režiser kratkih filmov, ki je skupaj s svojo snemalno ekipo prijateljev posnel že 15 kratkih filmov. Zanje je spisal scenarij, izbral igralce in se preizkusil v vlogi režiserja. V tokratnem Kulturomatu smo se z Oskarjem pogovarjali o ustvarjanju filmov, pisanju scenarija in drugem umetniškem ustvarjanju. Ker zaradi epidemije koronavirusa vsi ostajamo doma, je Oskar prosti čas izkoristil za načrtovanje novega filma. Napisal je scenarij in skupaj s prijatelji posnel film z naslovom Upor, katerega premiera sledi v pomladnih mesecih letošnjega leta.

Jakob Adamič Šeme

26. 12. 2020

Jakob Adamič Šeme se z gledališčem srečuje že od malih nog, ko je svoje prve predstave ustvarjal v zavetju domače sobe. Sledili so obiski večjih gledališč, pisanje dramskih besedil in vsakoletni obvezni nakup abonmaja. V drugem letniku je v sodelovanju z režiserjem Jušem A. Zidarjem in s sošolci ustvaril predstavo Razred. Kmalu je sledila ideja o samostojni gledališki predstavi, katere ustvarjanja se je lotil skupaj s sošolko in prijateljico Gitico Jakopin. Skupaj sta prevedla in zrežirala predstavo z naslovom Stena v morju. Svoje navdušenje nad gledališčem goji še naprej, čas, ki ga preživi doma zaradi epidemije koronavirusa, pa mu je dal nov zagon za ustvarjanje dramskih tekstov in ustvarjanje novih projektov.

Ela, Lea in Amadej - U reki

19. 12. 2020

Kinodvor vsako leto v sklopu festivala Kinotrip pripravi tudi Kinotripove predfestivalske delavnice. Na teh se mladi spoznavajo s postopki ustvarjanja filmov. Ela Romih, Lea Badovinac in Amadej Zalokar so se spoznali na delavnici snemanja videospotov, ki je nastala v sodelovanju z Zavodom SCCA in Društvom Kraken. Pod budnim očesom mentorjev so tekom delavnic napisali scenarij, iskali snemalno lokacijo, priskrbeli kostumografijo, snemali in montirali svoj prvi videospot za skupino MRFY ter njihovo skladbo z naslovom U reki. Za snemanje so uporabili starejše modele fotoaparatov, v videospotu pa so povezovali črno-belo tehniko in se poigravali s svetlobo ter sencami. Videospote, ki so jih mladi ustvarili na delavnici, si je bilo možno ogledati na letošnjem 18. Luksuz Festivalu poceni filma.

Od Profesionalnih amaterjev do Bananas duo

12. 12. 2020

Dnevi brez glasbe bi bili za marsikoga izgubljeni. Tudi za naša tokratna gosta oddaje Kulturomat, mlada Škofjeločana Karla Jemca in Matica Kamina, ki sta se odločila, da bosta te dni izkoristila ne le za poslušanje, temveč tudi za ustvarjanje glasbe. Že v osnovni šoli sta – kot bomo slišali, rada nastopala, čas, ko sta doma pa jima je dal nov zagon, da svoje glasbene izkušnje in ljubezen do glasbe še nadgradita. Z njima se je pogovarjala Tadeja Bizilj.

Dora Šandor, mlada perspektivna pevka

5. 12. 2020

Dora Šandor je mlada gimnazijka in pevka, ki prihaja iz okolice Ptuja. Že od nekdaj so jo zanimale različne stvari, svojo srečo pa je najraje iskala v športu in glasbi. V osnovni šoli se je ukvarjala z baletom, igrala rokomet in obiskovala solo petje, nato pa se je zaradi pomanjkanja časa morala odločiti, čemu se bo popolnoma posvetila. In izbrala je glasbo. Z njo se aktivno ukvarja od petega razreda, zdaj pa s svojim glasom osvaja mednarodne odre. Nastopila je na italijanskem festivalu Sanremo Junior, koprskem festivalu FeNS in na ptujskem Otroci pojejo slovenske pesmi in se veselijo.

Neža Dapčevič

28. 11. 2020

Nežina ustvarjalna pot se je pričela v Mariboru, kjer se je pri štirih letih začela ukvarjati z baletom. Po končani nižji baletni šoli jo je v svoj ritem zvabil hiphop, ki jo je z vstopom v gimnazijo pripeljal v Ljubljano. Tu je pod mentorstvom že uveljavljenih plesalcev nadaljevala svojo plesno kariero. Pridružila se je plesni skupini Artifex, s katero je leta 2018 na IDO championship osvojila državno, evropsko in svetovno prvenstvo v hiphop koreografiji – formacija. Trenutno obiskuje Naravoslovnotehniško fakulteto v Ljubljani (NTF), kjer študira modno oblikovanje. Sama pravi, da so obdobja karentene težka, saj virtualni treningi niso prav nič podobni tistim v plesni dvorani. Ima pa zato več časa za ustvarjanje, v katerem je zasnovala prav poseben projekt, ki združuje ples, oblikovanje in slikanje. »Kadar slišim beat, plešem, Kadar v roke vzamem čopič, slikam, Kadar dobim idejo, kreiram. To je Neki«(vzdevek)

Rdeča grud

21. 11. 2020

Zine (izg. zin) izhaja iz okrajšave angleške besede za revijo (magazine). Gre za publikacijo manjšega formata, natisnjeno v majhni nakladi. Praviloma je zine cenovno dostopen in izhaja neodvisno; prav to pa mu omogoča, da obravnava teme, ki so bodisi kontroverzne, neposredne ali nezanimive za klasične medije. Še posebej so bili priljubljeni v devetdesetih letih, danes pa ponoven razcvet doživljajo tudi v slovenskem prostoru. Tim Topić in Lan Anzeljc sta prijatelja, ki že vrsto let sodelujeta pri ustvarjanju raznih projektov. Nazadnje sta skupaj ustvarila fotografsko-pesniški zine z naslovom Rdeča Grud. Tim je ustvaril vizualno podobo publikacije, Lan pa je napisal pesmi, ki dopolnjujejo fotografije. »Rdeča grud je fotografsko-poezijsko delo na 52 straneh, ki prikazuje zgodbo tragičnega subjekta, bolj natančno tisto njegovo lastnost (strah, pohlep, jeza ...), ali tisti dogodek, ki zaznamuje njegovo zgodbo. Tako to delo prikazuje ta dogodek zamrznjen v času, in nam da možnost, da si ta dogodek lahko pobliže pogledamo. Lahko opazujemo njegovo spogledovanje s ključnim dogodkom (gospodično). Obenem ga pa konstantno lovi njegova prihodnost (maska). Konec ni jasen ...« (Odlomek iz uvodnika Rdeče grudi). Tim in Lan sta za pomoč prosila tudi svoje prijatelje, s katerimi sta oktobra 2019 v zgodnjih jutranjih urah izvedla fotografiranje na ljubljanskih ulicah. Nastale so izjemne fotografije v rdeče-belem odtenku, ki skupaj s poezijo opevajo tragičen subjekt moškega in iskanja njegove gospodične.

Veronika Nikolovska - mlada glasbenica, ki pleše skozi življenje

14. 11. 2020

Glasba je povsod okoli nas. Glasba nas sprošča, navdušuje in nam krajša dolge karantenske dni. Za vsako skladbo ali albumom pa je skrit dolg proces pisanja besedil, ustvarjanja glasbene podlage, melodije in priprav na izdajo. To pot je prehodila tudi naša tokratna gostja, 20-letna gimnazijka Veronika Nikolovska, ki je v sklopu zaključnega projekta na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana napisala besedilo, posnela in izdala svoj glasbeni prvenec s prihajajočega albuma z naslovom Dancing through life – Ples skozi življenje. »Izražam se skozi umetnost, ustvarjanjem glasbe in pisanjem tekstov. Kot tudi s plesom, fotografijo, slikanjem in igro. Glasba mi daje občutek letenja. Vame vlije moč in občutek svobode. Brez nje enostavno ne bi mogla živeti.« (Veronika Nikolovska, odlomek iz Kulturomata). Veroniko glasba spremlja že od malih nog, resneje pa se je s pisanjem besedil in glasbe začela ukvarjat z vstopom v srednjo šolo. Tako je ob zaključku srednješolskega izobraževanja tudi sama napisala besedilo svoje prve skladbe, glasbeno pa jo je opremila s pomočjo prijateljev, pri čemer se je zgledovala po svojih glasbenih vzornicah. Skladbo, ki se je premierno odvrtela septembra 2020, je žanrsko umestila v pop. Veronika pravi, da so obdobja karantene zanjo težka, a hkrati koristna za njeno ustvarjanje, saj glasbi uspe nameniti več časa kot sicer. Upa pa, da se bo kmalu, kljub dolgi in ovinkasti poti ter nenavadnim razmeram, pričelo tudi snemanje njenega prvega albuma. Njenemu glasbenemu prvencu lahko prisluhnete na YouTube kanalu in v Kulturomatu.

Aiko Zakrajšek - pesnica na poti k filmski režiji

7. 11. 2020

V teh epidemično turbulentnih časih, ko sta kulturno in umetniško ustvarjanje skorajda onemogočena, uprizarjanje v javnosti pa v veliki meri zagotovo, je pravzaprav nuja in dolžnost predstavljati in izpostavljati tiste izjemne mlade ustvarjalce, ki kljub preprekam še vedno polno dihajo navdih in umetnost.Ena takšnih je vsekakor 18-letna dijakinja Gimnazije Poljane - Aiko Zakrajšek. Vsestranska umetnica, ki jo najbolj zanimata raziskovanje in ustvarjanje na področju igre in poezije, a si je že od osnovne šole bližnja tudi z violino, zborovskim petjem, fotografijo. V okviru festivala Kinotrip je posnela že 3 kratk efilme, dva sta že končana (eden je bil del projekta #Capsule2050, ki ga je organiziral znameniti španski muzej Reina Sofia), tretji pa je v procesu montaže, ki ga je zamaknila situacija s korono. Aiko je tudi članica društva Novi dijak in urednica šolskega časopisa, trenutno pa je tudi del zanimivega projekta Mlado Mladinsko in šolske produkcije Romea in Julije. Njen cilj je študij filmske režije na AGRFT, kratkoročnejši pa izid njene prve pesniške zbirke, ki nam jo bo predstvaila in pesmi tudi interpretirala, v tokratnem Kulturomatu. Avtorica oddaje je Liana Buršič

O čarovnicah in čarovništvu

31. 10. 2020

Čarovništvo je tema, ki je mladim poznana predvsem zaradi pravljic in številnih literarnih del in filmov. Nekaj pa jih poleg tega ve tudi, kaj je pripomoglo v nastanek teh mitov. Tadeja Bizilj in osnovnošolci z Osnovne šole Poljane bodo dan brez nočjo čarovnic v oddaji Kulturomat razmišljali o tradicionalnih mitih o čarovnicah, ki sežejo že v začetek konstruiranja družb in so se prenašali z ustnim izročilom in legendami. Kdo so bile čarovnice, zakaj so jih tako imenovali, kakšni so bili njihovi shodi, kje so se skrivale slovenske čarovnice in v katerih literarnih delih jih najdemo – o vsem tem to soboto.

Janez Ivačič - mladi glasbenik, ki osvaja mednarodne odre

24. 10. 2020

Janez Ivačič je glasbenik in umetnik, ki prihaja iz okolice Maribora. Pri svojih 14-ih letih že osvaja odre mednarodnih festivalov. Prihaja iz glasbene družine, zato ne pomni, kdaj je začel prepevati in se ukvarjati z glasbo, saj je ta že od nekdaj del njegovega življenja. Svojo prvo skladbo je napisal v šestem razredu, zdaj pa za naslednje leto napoveduje svoj prvi album. Z njim se je pogovarjala Lara Gril.

Peti festival Kinotrip

17. 10. 2020

Kinotripov filmski festival se odvija že peto leto zapored, tokrat prvič v jesenskem času med 15.in 17. oktobrom. Ekipa sedmih srednješolcev je med poletnimi počitnicami pogledala 12 celovečernih filmov in izbrala tistih pet, ki ste si jih lahko ogledali na letošnjem festivalu. Mladi so prav tako sestavljali festivalsko knjižico, izbrali fotografije in napisali opise filmov, pomagala in vodila pa jih je mentorica Anja Benko.

Izid literarnega zbornika Lučka gimnazije Kranj

10. 10. 2020

Kranjski gimnazijci so že v preteklem šolskem letu izdali literarni zbornik Gimnazije Kranj Lu*čka, vendar so njegovo izdajo in predstavitev javnosti zaradi koronavirusa, prestavili na jesen. 24 dijakov je prispevalo 43 pesmi in 19 proznih besedil, zbornik pa v zaključeno celoto povezujejo ilustracije štirih dijakinj. Zbornik je tekom šolskega leta nastajal v sklopu krožka kretivnega pisanja, ki ga vodi mentorica in urednica Bernarda Lenaršič. Pogovarjali smo se z mentorico in urednico zbornika Bernardo Lenaršič, ki nam je predstavila vsebino in tradicijo zbornika ter nas v prispevku nagovorila k razmisleku o pomenu naslova Lu*čka. »Si upam v diktaturi originalnosti zagrešiti odklon, tako rekoč napako, in preprosto ponoviti kitajski pregovor, da je bolje prižgati svečko kot preklinjati temo? (Se že vračam k *.) Zamolčano. Neizgovorljivo. Cenzurirano. Poljubno. Izbirno. Igrivo. Vznemirljivo. Novo. Vstavi črko. Svojo.« (Odlomek iz uvodnika k zborniku Lu*čka, Bernarda Lenaršič). Svoje mnenje in občutke o ustvarjanju proznih besedil ter poezije, pa so nam podale tri sodelujoče dijakinje, Hana Bujanović Kokot, Jona Levar in Izabela Letonja.

Izabela Letonja - Življenje, smrt in druge neuporabne reči / Kulturomat

8. 10. 2020

Dijakinja drugega letnika gimnazije Kranj in njen delček proznega dela iz zbornika Lučka.

Jona Lever - Maček, ki je hotel leteti / Kulturomat

8. 10. 2020

Delček proznega besedila Jone Lever, dijakinje tretjega letnika Gimnazije Kranj.

Priprava na praznične dni

23. 12. 2017

Božično-novoletni prazniki in s tem tudi počitnice, ki so jih predvsem šolarji nestrpno pričakovali, so končno tu. Že ves mesec december je poln prazničnega razpoloženja, praznični duh pa se bo v teh dneh zares razširil prav med vse. Na Osnovni šoli Maksa Durjave v Mariboru so imeli pred kratkim poseben dan, ki so ga namenili okraševanju in decembrskemu ustvarjanju.  Med izdelovanjem smo zmotili petošolce, pred mikrofon pa povabili tudi Blanko Ravnjak iz Botaničnega vrta, ki nam je povedala, kako lahko tudi zdaj iz plodov narave izdelamo kaj zanimivega in kakšne začimbe ne smejo manjkati v praznični kuhinji. Oddajo je pripravila Tadeja Bizilj.