Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Filmoteka V živo RTV 365 Raziskujte Več
Domov
Raziskujte
Zadnja priložnost
Za otroke
V živo
Filmoteka
Zgodovina
Seznami
Naročnine
Več
Domov Raziskujte Zadnja priložnost Za otroke V živo Filmoteka Zgodovina
Seznami
Zaključi urejanje
Moje
Naročnine
Zaključi urejanje
Vse naročnine
Oddaje
Televizija Radio Podkasti

Raziskujte

Berta Golob: Mladi niso slabi

26. 10. 2021

Bo držalo, da časti današnja družba predvsem uspešnost in mladost. Ne išče kamna modrosti, vztrajno pa lek zoper staranje. Vendar se iz davnih otroških let spominjam babic, ki so se vsak dan mladile z mlekom ali pa sokom kumaric. Sicer pa že v Svetem pismu piše, naj si nikar ne grdimo obraza, ampak naj se raje nadišavimo. Pristna narda ima res prelep vonj in trgovci z novci, Abrahamovi potomci, znajo z njo premamiti vsakega romarja. Sla po mladostnem videzu in nadišavljenosti ni nič novega. Precej novo je to, da veljajo danes izkušnje starejših veliko manj kot kdaj prej, kult mladosti pa postaja že nadomestek za vero. Hkrati pa toliko tarnanja, kako da je današnja mladina nevzgojena. Nekateri primeri in dokazi so res zastrašujoči. Posploševanje pa krivično. Doslej – do slej - mi še ni bilo dano srečati mladega človeka, ki bi me bil kakor koli trpko prizadel. Poznam pa veliko zgledov prostovoljstva, ko prav mladi ljudje nesebično namenijo precej svojega časa povsem neznanim ljudem. Nič me ne moti, ko vidim mlade hiteti križem kražem, ne da bi se ozrli name. A ko se v avtobusu usede poleg nepoznani najstniški šolar in začne pogovor on, je to nov dokaz, da ne gre mladih kar povprek označevati za nevzgojene. In ko mi je že zdavnaj pri mojih tridesetih letih - ko sem otovorjena sopihala k avtobusu - čakajoči sprevodnik zaklical: Ej, mamca, dajmo, dajmo!, sem to razumela kot njegovo šegavo dobrovoljnost. Precej drugače pa neobzirnost kadilca, ki vam je takrat nikotin še lahko puhal pod nos. Ko bi se vzgojenost dalo kupiti tako kot reklamirane kreme in masaže! A prva in prava semena sožitnih odnosov so posejana v družini! Lepo je slišati malčka, ko reče, da bo bombon prihranil za babico. Če ga k sočutju spodbujajo še sosedska, družbena, verska vzgoja …, je skoraj nemogoče, da bi postal grobijan. Pa ne le k sočutju do človeka, ampak do vse narave. Ker smo se iz poljedelske kulture prelevili v industrijsko in kibernetsko družbo, moramo spoznati, da raste kruh še vedno na njivi. Kak otrok pravi, da v pekarni. »Iz zemlje smo prišli ljudje,« pravi pisatelj, »in smo lesenim kipcem podobni, kakršne rezljajo šamani.« Starci, ki jih njihov mladi rod – spoštuje.

Stane Kerin: Čut za človeka

25. 10. 2021

Prek medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke gredo v nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako številko je obraz človeka. Oh pogledu na otroke, matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi životarijo brez upanje na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični smo ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil svojo družino. Mati in trije otroci so ostali sami brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti izobraževanja. Ostali so na cesti, prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali pa ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu umiranju. In tu se je v nekem trenutku v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi lahko brez denarja omogočila svojim otrokom streho nad glavo in možnost šolanja. Izvedeli so za združenje AKAMASOA (dobri prijatelji), se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali streho nad glavo in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo ne z neko čustvenostjo, ampak preprosto hvaležnostjo, ljudem, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje. Brez pomoči, ki je prišla prek Petra Opeka in združenja AKAMASOA, bi bili skoraj sigurno že mrtvi na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka, je rešil še eno družina iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in jim vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo nekje v letu 1995. To upanje, ki je zasijalo v življenj njene družine skuša sedaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti svoje srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje med ljudi odstranjuje krivičnosti iz življenja. Takšne ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje postajalo prek dobrih ljudi manj krivično.

O tem, kar sva slišala!

24. 10. 2021

Na misijonsko nedeljo spodbuja papež vernike: »Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala!« V lokalnih Cerkvah pa se začenja sinoda. »Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala!« To je spodbuda papeža Frančiška vernikom na misijonsko nedeljo, »da bi gojili enake misli, kot so v Jezusu Kristusu, in z njim verovali, da je ta, ki je ob meni, tudi moj brat in sestra.« Kako so Jezusovi učenci danes navzoči na obrobjih tretjega sveta in naših mest? O tem se bomo v oddaji na 95. misijonski dan pogovarjali s slovenskimi misijonarji v Afriki, ki nas spodbujajo h konkretnim dejanjem. 17. oktobra se je v lokalnih cerkvah začela škofovska sinoda Za sinodalnost. Tudi v Mariborski nadškofiji so začetek počastili z mašo, ob tem pa načrtujejo tudi poti sinode po škofijah in župnijah.

Odvisnost od sodobne tehnologije

24. 10. 2021

Množična uporaba sodobne tehnologije postaja vedno bolj vključena v naš vsakdan. To prinaša številne prednosti, hkrati pa tudi nevarnosti. Ena od teh je zasvojenost z elektronskimi napravami; androidnimi telefoni, računalniki in spletom. Najbolj so temu izpostavljeni mladi, ki jih nenadzorovana in pretirana uporaba tovrstne tehnologije pogosto vodi v zasvojenost. Edini center za obravnavo in zdravljenje takšne zasvojenosti deluje v okviru Zdravstvenega doma v Novi Gorici.

Dan slovenskih cerkvenih glasbenikov

24. 10. 2021

Slovenski cerkveni glasbeniki so se v organizaciji Slovenskega Cecilijinega društva in Zavoda za cerkveno glasbo v Mariboru tradicionalno srečali na Dnevu slovenskih cerkvenih glasbenikov. Poleg strokovnih predavanj, delavnic in izmenjavi izkušenj so si ogledali tudi orglarsko delavnico v Hočah pri Mariboru in prisluhnili predstavitvi novih orgel, ki jih je dobila župnija Pobrežje Maribor.

Začetek sinodalne poti v nadškofiji Maribor

24. 10. 2021

Prejšnji konec tedna so tudi slovenske škofije stopile na skupno sinodalno pot, ki bo potekala po lokalnih cerkvah kot priprava na sinodo, ki bo oktobra 2023 v Rimu. Cilj sinode se skriva v njenem naslovu: Za sinodalno Cerkev. V Mariboru so se preteklo soboto zbrali duhovniki in laični predstavniki župnij in zakorakali v sinodalno dogajanje.

O tem, kar sva slišala!

24. 10. 2021

Slovenski misijon ima na Madagaskarju dolgo tradicijo. Trenutno tam živi in deluje sedem slovenskih misijonarjev. Med njimi sta tudi s. Marjeta Zanjkovič in Janez Mesec. Čas, ko je bila Cerkev v Ugandi usodno odvisna od misijonarjev, se končuje. Delo prevzemajo domačini. Zaradi dela misijonarjev je trenutno tamkajšnja cerkev bogata z duhovnimi poklici. Pred 11 leti je svojo misijonsko pot v tej afriški državi začel salezijanec Danilo Lisjak, pred tremi leti pa se je v osrčje Afrike podala tudi šolska sestra Urša Marinčič. Gost v studiu je Stane Kerin, misijonar na Madagaskarju.

Bogoslužje iz župnije Sveto Rešnje telo - Maribor

24. 10. 2021

Iz župnijske cerkve svetega Rešnjega telesa v Mariboru na misijonsko nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje župnik Franček Bertolini, poje pa župnijski mešani pevski zbor pod vodstvom Helene Štajnmec. Na orgle jih spremlja Jože Vagner, na klavirju pa Jurij Černetič.

Sakralna dela Carla Nielsena

24. 10. 2021

Carl Nielsen velja za enega največjih danskih skladateljev. Letos mineva 90 let od njegove smrti. Glasba s sakralno vsebino pri njem vsekakor ni v ospredju, tista, ki jo je ustvaril, pa je zanimiva tako iz kompozicijskega kot izvajalskega vidika. Njegov osebni slog zaznamuje eksperimentiranje s tonalnostjo in to se jasno odraža tudi v njegovih nabožnih delih.

Božo Rustja: Slepčeva lekcija

24. 10. 2021

Danes beremo evangelij o slepem beraču Bartimaju, ki je tudi proti volji tam navzočih ljudi prosil Jezusa, naj ga ozdravi slepote. Od slepega berača se lahko učimo tudi mi. Prvič: slepi Bartimaj je človek vztrajnosti. Kolikokrat srečamo v trgovskih središčih otroke, ki vztrajno moledujejo starše, naj jim kupijo določeno stvar. Današnji evangelij nas uči, da moramo biti vztrajni v molitvi, podobno kakor so vztrajni otroci v trgovini. Če menimo, da naše molitve niso uslišane prvič, ne smemo odnehati, ampak vedno znova prosimo. V vztrajanju moramo biti prizadevni. Slepega Bartimaja ni moglo nič ustaviti, da se ne bi srečal z Jezusom. Bil je obupan, a prav to ga je spodbudilo, da se je odločil srečati Jezusa. Večkrat smo tudi mi v življenju obupani. Trudimo se in naredimo vse, da bi premagali težave, a se zdi, da nič ne deluje. Spoznamo, da so naše moči omejene. In h komu se bomo zatekli v takih trenutkih, če ne h Kristusu? Drugič: Bartimaj je vedel, kaj želi doseči: da bi spregledal. Ko molimo k Bogu, moramo biti določni v svojih molitvah. Vedeti moramo, kaj želimo. Ko vemo, kaj želimo, spoznavamo, kaj je dobro za nas. Boga moramo celo moledovati, to je vztrajno, skoraj sitno prositi. Ne obupajmo in ne mislimo si, da se ne meni z nas. Evangeljska pripoved nas uči, da nas Bog najbrž ne bo uslišal, če ga bomo prosili avtomatično, iz navade. Bog hoče, da si tisto stvar, za katero prosimo, res iz srca želimo in še iskreneje prosimo. Učimo se od Bartimaja. Ta je vpil in klical Jezusa, tudi ko so ga drugi mirili, naj umolkne, a je on še glasneje vpil. Sveta mati Terezija iz Kalkute takole opisuje moč vztrajne in iskrene molitve: Nekoč me je obiskal zakonski par, dva obupanca sta se razgovorila: »Poročena sva že šestnajst let in nimava otrok. Tako hrepeniva po otroku. Boste molili za naju?« Dala sem jima čudodelno svetinjo, čeprav sta bila oba hinduista, in jima rekla: 'Čez dan pogosto ponavljajta: 'Marija, Jezusova Mati, daj nama otroka!' Tako sta tudi naredila: molila sta in molila. Čez nekaj mesecev se je mož vrnil in dejal: 'Mati, moja žena pričakuje otroka.' Ali vidite? Treba je samo globoko verovati vanjo. Je Jezusova in naša mati. Neprestano se ji priporočajte, da naredi iz vas starše!« (Misli in prigode, 18.) Končno je bil Bartimej hvaležen in je tudi nam zgled hvaležnosti: ko je spregledal, je začel slediti Jezusu. Tudi nas je Bog obdaril s številnuimi darovi. Ozdravil nas je mnogih ran. Dajal nam je moč, ko smo bili nemočni. Več kot dovolj vzrokov, da smo mu hvaležni in hodimo za njim.

Na misijonsko nedeljo

24. 10. 2021

Današnja nedelja se v katoliški cerkvi imenuje misijonska. Posvečena je vsem, ki se trudijo oznanjevati Jezusov evangelij po svetu. »Oznanjajte čudovita božja dela«, se začenja eden izmed psalmov, ki kristjane poziva k evangelizaciji. Nekatere pesmi pa pozivajo tudi k drugačnemu misijonu - takemu, ki naj bi ga začeli najprej pri sebi.

Domani e` domenica - rubrica religiosa

23. 10. 2021

La rubrica religiosa settimanale condotta da mons.Roberto Rosa è prepararsi a vivere la domenica con l'ascolto della Parola di Dio. La locazione della trasmissione viene scelta in base all'anno liturgico in chiese e cattedrali dell'Istria e di Trieste dove si trovano opere artistiche che mettono in risalto il tempo liturgico, un'apertura ad accogliere un messaggio sempre nuovo del Vangelo. V tedenski verski oddaji Mons. Roberto Rosa nagovarja vernike, da prisluhnejo Božji Besedi in nam predaja vedno sveže sporočilo Evangelija. Kraj snemanja oddaje je izbran glede na liturgijski čas (Advent, Božič, Velika Noč, itd.).

Ozare

23. 10. 2021

»Kadar je volja velika, so težave majhne.« Niccolo Machiavelli razmišlja MITJA MARKOVIČ

Edvard Kovač: Alojz Rebula

23. 10. 2021

Na današnji dan, 23. oktobra je pred tremi leti umrl slovenski pisatelj Alojz Rebula. Tržaški romanopisec prihaja iz tržaškega idiličnega kraja Šempolaj ne daleč od Jadranskega morja. Prav Sredozemlje je zaznamovalo mladega Lojzeta, šlo je namreč za stičišče grške, latinske in slovanske kulture, ki ni samo ponazarjalo njegove rodne kraje, ampak tudi njegova dela in njegovo miselnost. Pretakanje različnih kultur, ki pa vse najdejo svojo odmevnost in svojo enkratnost v njegovem slovenstvu, je odmevalo tudi v njegovi živi besedi, ki se je zavihtela do neverjetnih višav. Kako bliskovito so se zaiskrile njegove besedne igre in nas prebodle, vznemiril nas je njegov duh in pomirjevalno je na nas delovala milina besede, ki jo je navdihnil evangelij. Kakor antični misleci in pisci, ki so iskali potopljeno Atlantido, je tudi naš pisatelj Rebula iskal izgubljeni raj ali vsaj kraj, kjer je mogoče najti čudovite sledove Stvarnikove roke. Ta kraj je našel zaradi svojega navdiha, svoji muzi, ki ji je ime Zora. In res je v temino njegovih preizkušen zasvetila jutranja svetloba, Zora, ki ga je obsijala, da je zaslutil, po Ketejevih besedah, da »sonce je, ker ga čutimo, ker ga slutimo«. Toda ta mladenka iz njegovi sanj, ga je popeljala tudi v pokrajine, ker se je lahko mistični duh pisatelja razplamtel. To so loški hribi, to je skrivnostno šumenje gozdov, to so opojni travniki in senožeti. Ko sva ga z njegovim prijatelj Stanetom Gabrovcem spremljala v gore, naju je pogosto ustavil in dejal: Dajmo se naužiti te lepote! Lojze Rebula je bil pogosto prevzet od beline slovenskih gora ter se hvaležno nasmihal Božji veličini, ki jo je zaznal v gorah. Toda občutje domačnosti, Božje topline in prijateljske bližine je občutil v loškem zelenju, ki ga je obdajal. Imel je občutek, da zanj ni potrebno, da bi hodil v grški teater, Loka je bila zanj pravi antični amfiteater, ki je obdan s svojimi hribi. Igrivost okoliških vzpetin varuje ta sveti prosto, kjer lahko razmišlja in piše o dramah človeškega življenja. Ni pa mogel pisatelj Rebula razumeti, zakaj mu nihče od prijateljev, ki so odšli v večnost, ne sporoči, kako je tam, ko pa vendar vedo, kako ga to zanima! Potem pa je razumel, da se tega ne da povedati v človeškem jeziku, vse, kar vemo, je, da bomo – kot pravi njegov priljubljeni apostol Pavel, - da bomo presenečeni. Kajti, kar še znanost ni zmogla izreči in tudi na pesniški zanos ne, je skrivnost, kako je Bog dober in kako nas s svojo skrivnostjo vedno preseneča.

Sv. Pahomij - prve meniške skupnosti

24. 10. 2021

Sv. Pahomij velja za eno osrednjih osebnosti egiptovskega meništva. Njegov predhodnik sv. Anton je ideal meništva videl v samoti, medtem ko je Pahomij zbral menihe v občestva, kjer so skupaj delali in živeli. Naš gost bo dr. Jan Ciglenečki, docent na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani, ki nam bo povedal več o tem, kako so bile organizirane meniške skupnosti pod Pahomijevim vodstvom in kakšno je bilo njihovo duhovno življenje.

Pogovor z mag. Nevzetom Porićem

22. 10. 2021

Z mesta muftija Islamske skupnosti v RS se je junija poslovil prof. dr. Nedžad Grabus. Petletni mandat vodenja skupnosti je prevzel mag. Nevzet Porić, ki je do imenovanja opravljal naloge generalnega sekretarja Mešihata Islamske skupnosti v RS. V pogovoru z novim muftijem smo se dotaknili načrtov, ki jih ima skupnost za obdobje naslednjih petih let.

Hvaležna za vso lepoto in trpljenje petih desetletij misijonarskega dela v Afriki

23. 10. 2021

50 let mineva od prvega koraka sestre usmiljenke Bogdane Kavčič na afriških tleh. V vsem tem času je celino zapustila le za kratke počitnice. Poslanstvo misijonarke in medicinske sestre je opravljala v Ruandi, Srednjeafriški republiki, zdaj ga v Burundiju, kjer je pred petimi desetletji začela misijonarsko pot. Čeprav je na črni celini videla veliko gorja, od lačnih, zanemarjenih otrok do odraslih, zaznamovanih z vojnami v vseh njihovih razsežnostih, je - kot poudarja - hvaležna za vse izkušnje in preizkušnje pri svojem delu, ker ve, da je skupaj s sestrami pomagala številnim ljudem zaživeti bolje.

Alenka Veber: Žabja perspektiva

22. 10. 2021

Mogoče bo kdo izmed vas v današnjem jutru ob poslušanju mojega razmišljanja pomislil: "Ja, kaj pa te ženska reglja. Takole, navsezgodaj regljati in jo postavljati kot glavno figuro duhovne misli, to pa vendarle ne gre." A ne bojte se: ni se bati, da bi iz radijskih sprejemnikov živalca, ki jo imam v mislih, skočila pred vas in povzročila, Bog ne daj, strah, paniko ali celo gnusobo. Verjamete ali ne, srečujemo jo bolj pogosto, kot si mislimo, bolj poredko sicer v živo. Pojavlja se tako v Svetem pismu kot na jedilnih krožnikih bogato obloženih miz, v pravljicah pa se spreminja celo v čudovitega kraljeviča. Še posebej je priljubljena pri filmarjih, ki nam kažejo pogled na svet od spodaj. Zato jo imam rada: žabo namreč, no, tisto, s katero so nas kot otroke strašili, ravno ne. Bližje so mi tiste, male. Zato se mi zdi prav, da skupaj z njo priskakljava v današnjem jutru na vaše domove, delovna mesta, bolniške postelje, domove za starejše in malo pogledava na moj in vaš svet iz njene perspektive: žabje. Mogoče se vam ptičja perspektiva zdi lepša. A pogled z vrha zna biti kdaj samo navidezno lep. Verjemite mi: človek vedno rajši zleze iz močvirja na blatna tla, kot se nanja spusti iz sončnih višav … Samo sebe, hvala Bogu, pa tudi drugi ne, nikoli nisem izstrelila visoko v nebo. Vedno sem se držala trdnih tal, in ko se mi je samo za hip zazdelo, da sem se mogoče počasi začela bližati manjšemu vrhu svojega življenja, sem padla na tla. Potem ko so me strmoglavili drugi. Še dobro, da nisem letela previsoko, ker bi bil padec še bolj boleč. Jaz pa bi utonila globoko v močvirju. Iz žabje perspektive, torej s tal, se mi moj pogled na svet zdi veliko bolj resničen in prizemljen. Svoj življenjski prostor, ki mi je namenjen, pa umirjam s kratkimi in varnimi skoki. In če merim svoje skoke z žabje perspektive: ja, znam skočiti tudi daleč, a ne visoko. Mogoče sem se komu kdaj zdela, da se napihujem in da si v življenjski mlaki želim postati žabja kraljica. Lahko, da sem se tako tudi obnašala. A ko me zagrabijo žabja hotenja, se hitro spomnim na starorimskega basnopisca in sužnja, ki se je rodil leta 15 pred Kristusom, Fedrusa. Njegov jezik je bil preprost, naklonjen pa je bil preprostim in zatiranim ljudem. Njegova znamenita basen Žaba in vol pripoveduje o žabi, ki zavida volu njegovo veliko, okroglo pojavo. Hoče mu biti enaka in se napihuje, da bi to dosegla. Pri tem se razpoči in pogine. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke. Nauk te basni je dovolj očiten. Ostanite to, kar v resnici ste. Odločitev, kako boste gledali na svet, z žabje ali ptičje perspektive, pa prepuščam vam samim.

Polonca Zupančič: Aristotel o zlati sredini

21. 10. 2021

Grški filozof Aristotel je verjetno najbolj poznan prav po svoji misli o zlati sredini, ki se navezuje na vprašanje vrline oziroma človekove odlike. Verjel je namreč, da prav delovanje v skladu z moralnimi krepostmi človeka osrečuje in ga dela vedno boljšega, kreposti pa so po njegovem mnenju neka srednja mera med dvema skrajnostma oziroma slabostma, ki se jima moramo izogibati. V svojem delu z naslovom Nikomahova etika je tako večkrat opozoril, da se moramo pri ravnanju držati zlate sredine, to je ravno pravšnje mere, saj »vrline propadejo tako zaradi pomanjkanja kakor zaradi pretiravanja«. Podobno se dogaja pri vsakdanjih rečeh, kot sta na primer telesna vadba in primerna prehrana: telesne moči nam namreč izčrpa tako pretiravanje v vadbi kot opuščanje vadbe. Enako je z zdravjem: »Čezmerno uživanje ali pa pomanjkanje pijače in hrane nam zdravje uničujeta, zmerna količina pa ga ustvarja, krepi in ohranja.« Po Aristotelovem mnenju moramo tudi v primeru moralnih kreposti ohranjati neko srednjo mero med preveč in premalo, med pretiravanjem in umanjkanjem – takole pravi, ko komentira vrlino poguma: »Kdor pred vsem beži, kdor se vsega boji in se ničemur ne upre, postane strahopetec, kdor pa se ničesar ne boji in drvi v vsako nevarnost, postane vihrav predrzneš.« Pravilno bo torej ravnal tisti, ki bo ravno prav pogumen in se bo uprl svojim strahovom, a ne za vsako ceno. Da bi torej živeli dobro, moramo vselej izbrati tisto vmes med preveč in premalo, saj vrline ohranja prav srednja mera. Vendar pa nadalje Aristotel poudarja, da ta sredina ni za vse enaka – ravno nasprotno: odvisna je od vsakega posameznika, zato je ne moremo določiti vnaprej, ampak mora vsakdo presojati zase. Tudi tukaj Aristotel povleče vzporednice s hrano: nekomu je lahko določena količina hrane preveč, nekomu drugemu pa je ista količina zlahka premalo. Kakor torej v telesnih potrebah presojamo v skladu s potrebami, moramo podobno ravnati tudi v primeru vrlin in jih prilagajati vsaki posamezni situaciji – iskati moramo torej »sredino glede na sebe«, da pa bi to lahko storili, se moramo seveda zelo dobro poznati. Aristotel zato poudarja, da »ni lahka stvar biti kreposten. Zakaj če hočemo v vsakem primeru zadeti sredino, je potreben precejšen napor; saj tudi sredine kroga ne zadene kdorsibodi.«

Novi slog, škofa Maksimilijan Matjaž in Andrej Saje

21. 10. 2021

Mnogi Cerkvi očitajo, da se preveč ukvarja z igrami moči, kar povzroča sušo na področju dejavne ljubezni do bližnjega. Pogovor z novima škofoma Maksimiljanom Matjažem in Andrejem Sajetom na začetku triletnega sinodalnega obdobja.

Andrej Ule: Zaprti vase

20. 10. 2021

Včasih živimo tako, kot da je vse, kar doživljamo, mislimo, čutimo, zgolj naša osebna stvar, naša last in da se noben drug ne more in tudi ne sme dotikati tega dogajanja. Preprosto želimo ostajati sami zase in zgolj zase. Drugi se nas ne tičejo ali vsaj zelo malo. Rečemo, da smo »zaprti sami vase«. Spet drugikrat živimo tako, da je vse, kar doživljamo, mislimo, čutimo, nekaj, kar lahko podelimo in tudi želimo podeliti z drugimi ljudmi okrog nas, zlasti s tistimi, ki so nam blizu in jih imamo radi. Preprosto želimo biti eno z drugimi, čutiti z njimi, skrbeti zanje, dihati z njimi. Govorimo, da smo »odprti v svet«. Vendar poleg zaprtosti in odprtosti poznamo še eno modaliteto dojemanja sebe in sveta okrog sebe. To pa je modaliteta površine ali globine tega dojemanja, ko se naše samodojemanje in samorazumevanje gradi bolj na trenutnih in površnih ali pa na trajnejših vtisih in mislih. V modaliteti površine se počutimo kot plavalec, ki ga nemirno morje premetava sem in tja. Enkrat ga zrine v kak kot, drugič ga povleče na odprto morje, kjer morda uživa v dogajanju in novih obzorjih, ki se mu ponujajo. V modaliteti globine pa se počutimo kot potapljač, ki ne čuti valovanja na površini, temveč sledi tokovom v globini. Ti tokovi so lahko nevarni, ko nas morje vsrka vase in ne dovoli povratka na površino. Lahko pa nam nudijo osvobajajoči občutek izgubljanja teže in omejenosti. Podobno, kot je za plavalca najboljša kombinacija varnega spuščanja v globino in vračanja na odprto morje, je tudi za nas, plavalce v morju življenja najboljša kombinacija globokega dojemanja samega sebe, ki pa se ne izgublja v sebi, temveč se zmore vedno znova vrniti v odprtost do življenja. Morda najmanj ugodna pa je kombinacija površnega, a zaprtega dojemanja samega sebe. Kajti ta kombinacija nas lahko kaj hitro zapelje v ožine življenja, polne skritih pečin.

Silva Matos: Pomiri se, srce pa govori resnico

19. 10. 2021

Spet smo pri tem, kako resnico odkrivam. Velikokrat ostanem na površju. Je to past? Začutim, da se srce oglaša, pa si ne vzamem časa, da bi preverila, kaj mi v resnici govori. Lahko si vztrajno govorim: Pomiri se! Tudi drugi mi to govorijo. Ne želijo, da trpim. Resnico srca odkrijem šele, ko se poglobim vanj, ko se kljub negotovosti potrudim, grem globlje. Preverim, ali so prva sporočila le odmev mojih pričakovanj, dvomov, strahov, zavor. Ne moreš pobegniti pred življenjem. Res je, iščem zdravo ravnotežje, varno razdaljo, med umirjenostjo in dinamiko, ki me zamoti ob bolečini srca. Moja aktivnost je tudi moja ustvarjalna moč, so moji talenti, sposobnosti, ki so bili darovani tudi za rast v najinem odnosu, medsebojni ljubezni. Niso samo aktivnost, so tudi del srca in pomagajo, da ostanem na tleh, se brusim, se veselim tolažbe, miru. S srcem sprejemam novo pot, z merico humorja, ki se ohranja v meni, mojem svetu. Ne samo globlje, treba se je tudi vzpeti nad to množico občutkov in z vrha pogledati celotno dogajanje, odprem svojega Duha, potem pa se spustiti v globino – da se soočim z resnico srca. Resnica je, če jo poveš v vsej popolnosti. Je le, če česa ne zamolčiš. Upam si slišati vse. Ko sežem v globino, je lahko čudovito, ker je to tisto srce, ki je v stiku z najbolj pristnimi občutki, brez igre, brez zavajanja, brez sprenevedanja, nedotaknjeno od zla. Tudi napake, svoje omejenosti lahko sprejmem brez gneva. Pač je, tudi to je. Moja poškodovanost. A kljub temu odkrivam čisto srce, ki mi odpira pot do drugega človeka. Moja slabotnost mi ne more preprečiti, da ne bi bila ob tebi. Prav zaradi nje se posvetim sebi in se lažje poglobim tudi v notranji svet drugega. Vsak ima v sebi tudi nekaj čudovito dobrega. Čisto srce, o Bog, mi ustvari, Duha stanovitnosti v meni obnovi. Včasih tudi jaz rečem sama sebi, da ne bom zamudila priložnosti, da bi utihnila. Potopila se bom v svet, v katerem kraljuje čisto srce. Srečanje s čistim srcem, ki govori resnico, postane tudi spoznanje. Vsebina izkušnje je bistvo, saj srce potrebuje srce, tam je mesto odnosov. Zaslutim skrivnost, edini resnični most do Boga, tam si ti sam, si z Njim, nikoli zavrnjen.

Robert Kralj: Nenavezanost

18. 10. 2021

Zdi se, da so v današnji družbi v ospredju predvsem tisti, ki posedujejo in kopičijo, tisti, ki samo so, pa ostajajo prezrti. Premalo je samo biti, treba je tudi imeti. A kaj ko želja po imeti in posedovati ne pozna meje. Zato ni čudno, da so kregarije in pravdanja med dediči že od nekdaj naš nacionalni šport. Toda papež Frančišek je nekoč hudomušno izjavil: "Mrtvaški prt nima žepov." Tudi modreci in duhovni ljudje v vseh kulturah in izročilih poudarjajo, da je najbogatejši tisti človek, ki lahko živi tako, kot da bi ničesar ne imel. O tem govorita zgodbi: Sokrat je bil kot pravi filozof prepričan, da moder človek "po naravi" živi skromno. Zato sam tudi ni imel čevljev. O njem pripovedujejo, da ga je vedno znova očarala tržnica. Pogosto je hodil tja in si ogledoval razstavljeno blago. Nekega dne ga je prijatelj vprašal, zakaj hodi tako rad na tržnico, ko pa nikoli ničesar ne kupi. Sokrat mu je odgovoril: "Tja hodim gledat, koliko stvari zlahka pogrešam." Poglejmo še na Daljni vzhod: budistični sveti mož Nagardžuna je hodil naokrog skoraj nag, ogrnjen samo s kosom blaga okoli ledij. Imel pa je zlato skledo za prosjačenje, kar se ni čisto nič ujemalo z njegovim uboštvom; podaril mu jo je kralj, ki je bil njegov učenec. Neke noči se je Nagardžuna odpravljal spat med ruševine starega samostana in opazil je tatu, skritega za stebri. "Na, vzemi tole," je rekel in mu pomolil skledo za prosjačenje. "Tako me vsaj ne boš motil, ko bom enkrat zaspal." Tat je poželjivo zgrabil skledo in pobegnil. A naslednje jutro se je vrnil in rekel Nagardžuni: "Vso noč mi ni dalo miru, s kakšno lahkoto si dal sinoči to skledo od sebe. Nauči me, kako naj pridem do bogastva, ki omogoča tako lahkotno nenavezanost." Sveti mož mu je dejal: "Nihče ti ne more vzeti tega, na kar se nisi nikoli navezal."

Družba Jezusova

17. 10. 2021

Družba Jezusova, jezuiti, praznuje 500. obletnico spreobrnjenja ustanovitelja, svetega Ignacija Lojolskega. V lokalnih katoliških cerkvah se 17. oktobra začenja sinoda, ki bo znova ovrednotila poklicanost in poslanstvo duhovnikov in laikov. V zgodovini Cerkve so imeli pomembno vlogo jezuiti, zlasti na izobraževalnem področju. K nam so prišli konec 16. stoletja. S kolegijem v Ljubljani so postavili temelje visokega šolstva pa tudi gledališča na Slovenskem. Letos se spominjajo 500. obletnice spreobrnjenja svetega Ignacija Lojolskega, ustanovitelja Družbe Jezusove. Jubilejno leto bodo sklenili 31. julija, na dan, ko je bil pred 400 leti Ignacij Lojolski razglašen za svetnika. Mednarodni dan boja proti revščini in svetovni dan travme gresta pogosto z roko v roki. Veteranu vojne policije Marijanu je iz teme v svetlobo pomagal eksorcist Marijan Arhar. Pričevanja je zbrala v knjigi »Pokliči me!« Helena Reberc. Orglarska šola v Ljubljani ob 50. obletnici delovanja vabi na simpozij Teološko fakulteto in k maši v stolnico.

50 LET orglarske šole

17. 10. 2021

Orglarska šola v Ljubljani letos praznuje 50 letnico ustanovitve. Leta 1971 jo je na pobudo takratnega ljubljanskega nadškofa Pogačnika ustanovil Jože Trošt. Skupaj s sodelavci je postavil program s katerim so želeli izobraževati cerkvene glasbenike.

Marijan Jurić - hrvaški vojni veteran

17. 10. 2021

Vojna za Hrvaško, v kateri je umrlo ali bilo tako ali drugače prizadetih na tisoče ljudi, še danes z uničujočimi posledicami zaznamuje vse tiste, ki so jo preživeli. Slike vojnih grozot in njihove posledice nosijo globoko v svoji notranjosti in o tem le stežka spregovorijo, še zlasti javno. Svojo osebno zgodbo oziroma pot iz brezna teme v svetlobo je z nami delil Marijan Jurić, upokojeni hrvaški vojni veteran.

Nastanek Družbe Jezusove

17. 10. 2021

Družbo Jezusovo - jezuite je ustanovil sv. Ignacij Lojolski s svojimi somišljeniki, in sicer z namenom, da bi služili Bogu in ljudem. Prvi jezuiti so se na pobudo ljubljanskega škofa Janeza Tavčarja naselili v Ljubljani leta 1597. Veliko pozornosti so namenjali vzgoji in izobraževanju. V Sloveniji danes deluje pet rezidenc Družbe Jezusove - po ena v Mariboru in Radljah ob Dravi ter tri v Ljubljani.

Začetek sinodalne poti

17. 10. 2021

Slovesno odprtje škofovske sinode je potekalo 10. oktobra 2021 v Rimu. Krajevne Cerkve začenjajo svojo sinodalno pot v nedeljo, 17. oktobra, pod predsedovanjem škofa ordinarija. Cilj te faze je posvetovanje Božjega ljudstva, da bi se sinodalni proces uresničeval v poslušanju celote krščenih. Geslo sinode je Za sinodalno Cerkev: občestvo, sodelovanje, poslanstvo.

Evangeličansko bogoslužje iz Lendave

17. 10. 2021

Spoštovani, vabimo vas, da prisluhnete evangeličanskemu bogoslužju, ki ga je pripravila Judit Andrejek, evangeličanska duhovnica v cerkveni občini Lendava.

Marijine pesmi m. Elizabete Kremžar

17. 10. 2021

Uršulinska redovnica Elizabeta Kremžar, najbolj znana slovenska religiozna pesnica prve polovice 20. stoletja, je ustvarila obsežen opus liričnih pesmi z marijansko tematiko. Nanašajo se na tri tematska področja: na odnos med pesnico in Marijo, ki je podoben odnosu med otrokom in materjo, na motive iz narave ter na likovna dela, nastala v povezavi s češčenjem Marije. Izlive njene pesniške duše so v svojo glasbo vkomponirali številni slovenski skladatelji.

Milan Knep: Praznina želja in odrešujoča ljubezen

17. 10. 2021

Kako je mogoče, da je bila sv. Terezija iz Lisieuxa, francoska karmeličanka (1873–1897), leta 1997 razglašena za cerkveno učiteljico, čeprav je umrla stara komaj 24 let in se po izobrazbi ter ustvarjalnem opusu ne more primerjati s cerkveni učitelji, kot so sv. Hieronim, sv. Avguštin, sv. Tomaž Akvinski, sv. Terezija Avilska itd. Mogoče ob tem kdo pomisli, da je želela Cerkev s to razglasitvijo izboljšati svojo podobo v očeh feminističnih gibanj in povečati odstotek ženske kvote med cerkvenimi učitelji. Verjetno se boste strinjali, da takšnih cenenih potez Cerkev na najvišji ravni vendarle ne dela. Čeprav sv. Terezija ni bila ne psihologinja ne psihoterapevtka in še manj raziskovalka na kakšnem psihološkem inštitutu, je odkrila prvorazredni psihološki in duhovni problem, ki ga je strnila v stavek: "Moje želje so zame pravo mučeništvo." Jezusova apostola Jakob in Janez, kakor beremo v današnjem evangeliju, sta ravnala ravno nasprotno: "Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila." Nista skrivala svojih ambicij in želja, da bi se povzpela, kolikor je mogoče visoko, in bila ob tem deležna kar največ časti, oblasti in ugodja. Pravzaprav povsem običajno stremljenje številnih. Potrošništvo danes spodbuja želje in sanje – sanjajte svoje sanje. Sliši se zelo vabljivo. In ker o tej spodbudi za uspešno življenje slišimo in beremo povsod, je videti tudi prepričljivo in vredno zaupanja. Če tej zablodi sledimo, se naš notranji svet razleti na želje; nismo več v stiku s svojo notranjostjo, temveč tavamo na njenem obrobju, po katerem vznikajo nove in nove želje. Kot pri Adamu in Evi, ki sta imela vse, Edenski vrt, a sta hotela prestopiti v območje, ki po logiki stvari pripada samo Stvarniku. Kdor želja ne kroti, hoče nazadnje vse: prepotovati ves svet, imeti vse znanje, posedovati rezidence od Irske do Tasmanije in na svoji plovilih gostiti vse lepotice sveta. In kar je manj kot vse, v njem povzroča frustracije. Prazna in frustrirana duša, mučenica svoje zmote, vse bolj kliče po alkoholu in kokainu, po spodbujevalih in pomirjevalih ter vse močnejših dražljajih. Terezija je od množice želja, ki so ji povzročale tesnobo, naredila obrat k absolutni kakovosti. Odkrila je rešitev za svoj temeljni problem, našla je zdravilo za svojo dušo in psiho in o tem zapisala: "Hočem vam pokazati še veliko odličnejšo pot. Ljubezen je najzanesljivejša pot. Ob teh besedah sv. Pavla sem se umirila. Ljubezen je vse v vsem. Moj poklic je odslej ljubezen. Našla sem svoje mesto v Cerkvi." Mi pa bi dodali: tudi v družbi, zlasti zdaj, ko vse leti narazen, vse kliče po več ljubezni.

Ob godu papeža Janeza Pavla II.

17. 10. 2021

Po več kot 400 letih je postal prvi neitaljanski papež, hkrati prvi slovanski papež. Papeško službo je nastopil 22. oktobra leta 1978, zato na ta dan praznujemo njegov god. Zaslužen je za prenovo Cerkve, v svojem dolgem pontifikatu pa je nagovarjal narode, mlade in starejše, bolne, revne, brezdomce, verne in neverne, državnike, športnike, novinarje in umetnike. Umetnik je bil tudi sam, saj se je v mladih letih navduševal za igralstvo in literaturo. Za evangelizacijo je izbiral različne načine in poti, tudi umetnost in z njo glasba sta bili med njimi. Leta 1999 je, v spomin na 2000-letni jubilej, z recitacijami in petjem sodeloval tudi na zgoščenki, ki je izšla pri založbi Sony Classical.

Domani e` domenica - rubrica religiosa

16. 10. 2021

La rubrica religiosa settimanale condotta da mons.Roberto Rosa è prepararsi a vivere la domenica con l'ascolto della Parola di Dio. La locazione della trasmissione viene scelta in base all'anno liturgico in chiese e cattedrali dell'Istria e di Trieste dove si trovano opere artistiche che mettono in risalto il tempo liturgico, un'apertura ad accogliere un messaggio sempre nuovo del Vangelo. V tedenski verski oddaji Mons. Roberto Rosa nagovarja vernike, da prisluhnejo Božji Besedi in nam predaja vedno sveže sporočilo Evangelija. Kraj snemanja oddaje je izbran glede na liturgijski čas (Advent, Božič, Velika Noč, itd.).

Ozare

16. 10. 2021

»Za uspeh moraš imeti srečo, da se ti ponudi dobra priložnost, in pamet, da jo znaš izkoristiti.« Afganska modrost razmišlja ANAMARIJA STIBILJ ŠAJN

Dve posebni kosili

16. 10. 2021

Kralj je pričakoval posebno delegacijo, visok obisk, in zato je že navsezgodaj zjutraj dal poklicati dvornega kuharja ter mu naročil, naj za kosilo pripravi najdragocenejšo sestavino, ki jo pozna. Kuhar je nekaj časa razmišljal, nato pa se lotil dela. Ko je bil čas kosila, je kralja in njegove goste postregel najprej z juho, v katerem je bil živalski jezik, nato je sledil jezik na žaru in nazadnje je pred njih posadil še jezik v različni omakah. Kralj ni bil najbolj zadovoljen s kuharjevim menijem in v pričo gostov je hotel izvedeti, zakaj je med vsemi sestavinami kot najveličastnejšo izbral prav jezik. Kuhar je kralju odgovoril: "Kaj je imenitnejšega od jezika? Z njim pozdravljamo in razveseljujemo ljudi, posredujemo novice in izkušnje, recitiramo poezijo, molimo ..." Visoki gostje so se s kuharjem strinjali, nazadnje je prikimal še kralj. Naslednji dan je kralj spet postavil pred dvornega kuharja preizkušnjo. Tokrat mu je naročil, naj za kosilo pripravi tisto sestavino, ki jo ima za najslabšo. Nestrpno je pričakoval, kaj bo kuhar pred njega postavil ta dan. A je kmalu ostal odprtih ust, ko je videl, da je kuhar za glavno sestavino kosila izbral – jezik! Kralj je postajal v sebi vse bolj besen, saj je bil prepričan, da se kuhar iz njega norčuje. Razmišljal je že o primerni kazni, ko mu je kuhar začel razlagati: "Ni je slabše stvari od jezika. Z njim zmerjamo, opravljamo, grozimo, sprožamo prepire in napovedujemo vojne ..." Kralj je prepoznal lekcijo, ki mu jo je predstavil kuhar in mu le prikimal. Kdaj se pošalimo, da je najmočnejša mišica pri človeku pravzaprav jezik. Jezik lahko poboža ali pa udari, lahko gradi ali pa ruši, ima moč, da ozdravlja ali pa zamori. Tudi danes bo ta naša mišica na preizkušnji. V primerjavi s fitnesom ali drugimi rekreacijami, ko krepimo naše mišice, na jezično mišico velikokrat kar pozabimo. Pogosto pustimo, da se jezik kar sam vrti, kot pravimo, morda celo v prazno, morda celo tako, da koga poškoduje. Peljimo danes naš jezik v miselni fitnes, da bo v službi dobrega.

Evropski dnevi judovske kulture

15. 10. 2021

Od 5. septembra do 15. oktobra so potekali Evropski dnevi judovske kulture. V Ljubljani so prireditve potekale v Judovskem kulturnem centru. Spominu na žrtve holokavsta so letos v glavnem mestu postavili sedem novih tlakovcev spomina. Z njimi so se spominu na izgnane jude poklonili tudi v Murski Soboti, Lendavi in Mariboru.

ADRA Slovenija

15. 10. 2021

Humanitarno društvo ADRA Slovenija se že vse od leta 2021 posveča programu »Napolnimo Slovenijo s srečnimi otroki«. Mlade od 14. do 20. leta pa vabijo k natečaju z naslovom »Govoreči mehurčki«.

Evropski dnevi judovske kulture

15. 10. 2021

Od 5. septembra do 15. oktobra so potekali Evropski dnevi judovske kulture. Pri nas pod pokroviteljstvom Sinagoge Maribor. V Ljubljani so prireditve potekale v Judovskem kulturnem centru, kjer so tudi letos podprli evropski projekt »Spotikavci«. Pred pročelji hiš izgnanih judovskih družin so postavili sedem novih spominskih tlakovcev. Humanitarno društvo ADRA Slovenija se že vse od leta 2012 posveča programu »Napolnimo Slovenijo s srečnimi otroki«. Razpisali pa so tudi natečaj z naslovom »Govoreči mehurčki«. Mlade vabijo, da v obliki stripov oblikujejo svoja sporočila na temo varovanja okolja in trajnostnega razvoja.

Trudimo se za sožitje in mir med ljudmi

16. 10. 2021

Župan prleške občine Razkrižje ob slovensko-hrvaški meji Stanko Ivanušič in tamkajšnji župnik Franc Režonja ugotavljata, da predstavniki občine in Cerkve dobro sodelujejo v dobro občank in občanov, pristni pa so tudi odnosi med ljudmi z obeh strani meje. Polegle so se tudi napetosti, do katerih je prihajalo po osamosvojitvi Slovenije. Župnija Razkrižje je namreč upravno spadala pod zagrebško škofijo vse do leta 1994.

Andrej Saje: ¨Vloga Cerkve je, da skrbi za mir, solidarnost in pravičnost v naši družbi.¨

17. 10. 2021

Novi novomeški škof o pričakovanjih občestva, kako se namerava spoprijeti z upadanjem števila duhovnikov, o morebitni odpravi celibata, vlogi cerkve v družbi in tudi o tem, da je naredila premalo za obsojanje spolnih zlorab

Kako ostati večni otrok?

15. 10. 2021

V to pisanje, do te zgodbe me je pripeljalo poslušanje radia. Vrteli so narodno-zabavno glasbo. Ne vem, kdo je igral. Ne vem, kdo je pel. Ne poznam njenega naslova, prisluhnila pa sem besedilu. Vsebina pesmi je približno taka: … zakaj, le zakaj imam toliko skrbi … ne najdem več miru … ne vidim smisla življenja … Ob takem razmišljanju se je možu okrog nog ovil vnuček, ki je rekel: 'Dedek, ti si moj sonček. Rad te imam … ' Vsi strahovi in skrbi so se razblinile. Dedek je vzel otroka v naročje … Tako nekako gre besedilo, ki se me je močno dotaknilo. Me spomnilo na moč nedolžnega otroka. Njegovo tako iskreno ljubeznijo, ki očara še tako robustnega, zakrknjenega človeka. Ob tem sem se spomnila tudi na Jezusove besede: … če kdo stori kaj dobrega temu otroku, je tako, kot bi storil meni … … če se ne spreobrnete in postanete kot otroci, ne boste videli božjega kraljestva … In tu je bistvo mojega razmišljanja in pobožne želje: kako čim dalj ostati otrok? Ja, o tem sem razmišljala potem in se spomnila na čase, ko sem poučevala v prvih razredih osnovne šole. Kako čudoviti so bili »moji« otroci? Kako so bili radovedni, igrivi in nagajivi. Kot sonček, ki nosi radost in veselje. 'Ja, to je res, ampak le kam je šla, kam se je izgubila … ' Neštetokrat sem že razmišljala in se spraševala: kam je šla ta njihova radovednost? Kam se je izgubila igrivost in nagajivost? Krivde zaradi tega ne morem pripisati nikomur. Nisem tu, da bi obsojala, rada bi le razmišljala in mogoče opozorila na napačna ravnanja. Mogoče komu dopovedala, kako me je bolelo in me še bo boli, ko poslušam kričanje nad otroki: Ne smeš tega! Ne naredi tega! Kakšen pa si? Kdo ti je dovolil, da storiš to? Kje se pa igraš? Zakaj noriš? Tu ne smeš hoditi. Tu ne smeš kričati! Tu ne smeš vriskati! Ne moreš … Ja, saj res! Kdo je staršem ali učiteljem dovolil, da si LASTIJO otroka, kot bi bil njihova last? Zakaj, s kakšno pravico otrok ne sme razmišljati in povedati svojega mnenja? Kaj nismo otroku dani, da bi ga vodili, usmerjali, se pogovarjali z njim? Mu stali ob strani. Ali če vprašam drugače: kaj nam ni otrok dan, da bi nas učil življenja? Da bi nas s svojo igrivostjo ohranjal in učil ostati otrok. Sicer z odgovornostjo, ki z leti raste, a vendar otroki SME in MORA ostati otrok. Slišala sem reči, da se babice in dedki pootročijo, pa včasih nisem razumela teh besed. Danes vem, da je res tako. S svojo iskrenostjo nas prevzamejo, s svojo igro ohranjajo gibljive in mlade, s svojo radovednostjo nas pripravijo do branja in učenja tudi v poznih letih. Kaj ni nekaj najlepšega, če nas »zakajček« od jutra do večera radosti s svojim angelskim glasom? Kaj ni nekaj najlepšega, če nas objame s toplimi ročicami in iskreno ljubeznijo? Kaj ni nekaj najlepšega, ko rastemo ob njem in z njim, ter nas ohranja, da ostajamo otroci? Čeprav sem sama pogosto deležna posmeha zaradi, še vedno, otroških navad in besed, sem hvaležna, da znam biti in kljub letom ostati večni otrok.

Vzgoja za lepoto

14. 10. 2021

Rad imam sončne zahode. So pač nekaj tako zelo lepega, da se mi zdi skorajda greh, če vsak večer, ko je za to možnost, vsaj za nekaj trenutkov ne obstaneš pred zardelim nebom in brez besed preprosto gledaš in se čudiš. Vedno sem si mislil, da podobno razmišljajo tudi drugi ljudje. Pa ne. Večina lepoto na nebu samo na hitro ošine in se spusti naprej v divjanje. To me boli. Še bolj pa me boli, če kdo naključno pride mimo in ga opozoriš na ta čudež, pa se samo namrdne, zamahne z roko in gre svojo pot. Saj mi ni težko, če komu sončni zahodi pač niso nič kaj takega. Težko mi je zato, ker vem, da je ta njihova gesta samo dokaz, da jim lepota ni pomembna. Da taki ljudje tudi sicer ne znajo najti ničesar lepega, ničesar, čemur bi se čudili, ničesar, pred čimer bi jim vzelo sapo in jih očaralo, ničesar, v čemer bi uživali in si s hvaležnostjo napolnili od hoje po svetu izpraznjene duše. Človek, ki se ne zna čuditi, ki ne zna videti lepega, je zagrenjen in črnogled. Nima upanja in nima volje. Nima življenja v sebi. In zato nima prihodnosti. Na splošno se mi zdi, da nam je težavnost časa tako omračila um in srce, da res ne zmoremo več videti lepega. Ne lepega v naravi, ne lepega v dogodkih, ne lepega v ljudeh. Da so na naših očeh kakor luskine dogodkov, porazov in razočaranj našega sveta. Da je zato vse, česar smo sposobni, samo nerganje nad tem in onim, nerganje, za katero smo vsi že davno ugotovili, da ne bo ničesar popravilo, ničesar izboljšalo, pa še kar nergamo. Ker je teža vsega pač prevelika in se nam zdi, da jo to vsaj za malo zmanjša, ko jo prenese na sogovorca. Pa je ne. In tako je velikokrat. Življenje je težko. To pa ne pomeni, da v njem ni lepote. Le da lepota pripada tistim, ki so jo pripravljeni iskati vedno, tudi v težkih časih. Lepote tako ni sposoben videti, kdor je ne išče, kdor si je ne želi, kdor se ne bori zanjo. Treba jo je v svojem življenju zahtevati. Potem jo najdemo. Nujno si je treba vzeti čas za lepoto. Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Iskati lepoto v stvarstvu in v ljudeh okoli nas, in sicer vseh ljudeh. Vzeti si torej čas, da bi spet spoznali, opazili in se prepričali o lepoti življenja, lepoti ljudi in lepoti sveta. Preprosto zato, da bi jo znali potem najti tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je ni. V vsakdanjih opravkih in teži dneva, v napornih in žalostnih dneh, v ljudeh, ki so nam ljubi, in prav tako v tistih, ki jih težko prebavljamo. Da bi bili vedno sposobni ustaviti svoj korak, odmisliti besede in dejstva, ki nam jih vsiljuje svet, in v vsem in vsakomur poiskati lepo. Kajti lepota je vedno in povsod. In težji ko so časi, bolj moramo iskati lepoto in tega učiti tudi druge. Vedno in povsod, ker je lepota v vsem in v vsakomer. Če temu ne verjamemo, potem že potrebujemo te vzgoje. Ne vzgoje v sanjače, temveč vzgoje v tiste, ki so sposobni videti dlje, globlje in bolje. Vzgoje v tiste, ki si želijo prihodnosti. Ker je prihodnost samo za tiste, ki iščejo in si želijo lepote.

Nosite bremena drugemu

13. 10. 2021

Sv. Pavel nas vzpodbuja v pismu Galačanom: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,2). Komu naj nosim breme? Saj imam že svoje tako veliko in težko, da včasih ne vem več kako naprej… Kaj pa, če bom, dokler bom nosil breme drugemu, omagal? Kdo bo potem nosil moje breme? Kako naj nosim drugemu breme? Da ga popolnoma rešim vseh obvez, a da sam komaj, komaj lezem naprej?!! Koliko časa naj nosim drugemu breme? Pa ja ne cel dan!!! Saj ne bom zmogel!! Komu naj nosim breme? Mojemu bližnjemu, tistemu, ki je poleg mene. Zakaj? Ker je v njem Jezus, ki govori, da bo ljudi sodil po tem, kar bodo naredili za drugega: »kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni… Resnično, resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« (Mt 25,35-36;40). On, ki nosi naša bremena, bremena naših grehov, najbolje ve, kako nositi breme drugega, da ne omagamo. Svoj pogled odvrnimo od svojega bremena in ga usmerimo na brata, sestro, ki hodi ob nas. Včasih bo dovolj, da si kljub temu, da ga nikoli nimamo, vzamemo čas in zares poslušamo, kaj nam drugi govori. Včasih bo dovolj, da se igramo z otrokom, ki bi rad prijatelja za igro! Ali pa bo dovolj, da se nasmehnemo v sivem dnevu nekemu beraču ali uslužbencu za steklenim okencem! Včasih pa… včasih pa bomo morali krepko zavihati rokave, upogniti svojo ponosno hrbtenico in vzeti težko breme, ki ga drugi nosi mogoče že leta in leta, a da nismo niti slutili, da je tako težko… Olajšanje na njegovem obrazu bo najlepše plačilo! Znani teolog Hans Urs von Balthasar je zapisal: »Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.« Pomladni čas, ki letos malo kasni, nam pokaže kaj se lahko zgodi, če vzamemo v roke breme našega brata. Kot bi cepili divjo češnjo z novo vejico žlahtne domače češnje, in bi skupaj ustvarili neskončno lepi cvet, ki bo pa kmalu postal sladek sad v veselje vsem, ki ga bodo okušali. Največji čudež, ki nam se lahko zgodi je pa ta, da v času počitka, ko bomo želeli malo pretehtati svoje lastno breme, opazimo, da se nenavadno zmanjšalo, ali celo izginilo!

Tábori emlékek

12. 10. 2021

Már a vénasszonyok nyarának is vége és csak nosztalgikus emlékekkel gondolhatunk a nyárra. A nyár a táborozások ideje. Műsorunk több éve szívesen látott vendége a kerkafalvi Hajnalcsillag Református Hittantábornak, ez alkalommal az ott készített interjúkat vesszük elő. A tábor Magyarország Kormánya támogatásával valósult meg az EKCP-KP-1-2021/1-000267 pályázati támogatás keretében.

Jeza

12. 10. 2021

Nedolgo nazaj sem prebral zanimivo zgodbo o paru, ki je bil poročen več kakor 60 let. Vse sta delila. O vsem sta se pogovarjala. Ničesar nista skrivala drug pred drugim. Razen ene stvari. Žena je imela na vrhnji polici svoje omare škatlo za čevlje, o kateri je svojemu možu povedala le to, da je ne sme nikoli odpreti. Toda nekega dne je žena resno zbolela in prognoza ni bila najboljša. Zato je starec na njeno prošnjo prinesel to škatlo s čevlji. Prišel je trenutek za razkritje njene vsebine. Dvignil je pokrov in v škatli odkril dva kvačkana podstavka za kozarce in sveženj bankovcev v skupni vrednosti več kakor 25.000 dolarjev. Ženo je prosil za pojasnilo. “Ko sva se zaročila, mi je moja babica rekla, da je skrivnost uspešnega zakona v tem, da se, ko sem jezna, preden izbruhnem, ustavim in premislim. Rekla mi je, da če bom kdaj jezna nate, naj ostanem tiho in kvačkam podstavek, preden karkoli rečem.” Starec je bil tako ganjen, da je komajda zadrževal solze. Samo dva dragocena podstavka sta bila v škatli. Očitno se je v vseh 60 letih njunega skupnega življenja njegova žena le dvakrat jezila nanj. “Draga, to pojasnjuje podstavke v škatli. Toda od kod je ves ta denar?” “Oh, to pa je denar, ki sem ga zaslužila s prodajo prtičkov.” Ko boste naslednjič jezni, se spomnite na to zgodbo in besede iz svetopisemske knjige Pregovori 29,11: “Norec pokaže vso svojo jezo, modri pa jo zadržuje in kroti.” In kako lahko krotimo svojo jezo? Naslednje tri stvari vam bodo pri tem pomagale: 1.\tOhladite se! Preden se odzovete, preštejte do deset! Jeza je stanje čustvenega vznemirjenja. Ko se to poveča, preprosto ne morete trezno razmišljati. Zato takrat, ko ste jezni, zlahka izrečete grobe besede ali pa naredite nepremišljene stvari. Tako eno kot drugo pa boste kasneje obžalovali. Ne pozabite na Salomonove besede: “Kdor je nagle jeze, dela bedarijo …” (Pregovori 14,17) 2.\tRazmislite! Ljudje, ki uspešno upravljajo s svojo jezo, si s tem, ko si vzamejo nekaj trenutkov, da se ohladijo, preden eksplodirajo, kupijo tudi čas za premislek o tem, kako se lahko na dane okoliščine najbolj zrelo odzovejo. To je priložnost, da razmislite o posledicah svojega odziva in se vprašate, ali si to res želite. 3.\tPoslušajte! V Jakobovem pismu je zapisano: “Zavedajte se, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo …« (Jak 1,19) Bolj jezni ko ste, bolj si želite govoriti in manj vam je do poslušanja. Če želite uspešno krotiti svojo jezo, morate, preden se odzovete, poskusiti prisluhniti in razumeti, kaj se dogaja v drugi osebi. Tako bo vaš odziv premišljen in vaša jeza pod nadzorom. Otroška zgodba pripoveduje o modrem indijanskem mentorju, ki je s preprosto palico podal spontan nauk o jezi. Modrec je levi konec palice imenoval “jeza”, desnega pa “sreča”. Nato je učencu naročil, naj odlomi levi konec palice in se tako znebi jeze. Kakorkoli se je ta že trudil, nikoli ni mogel doseči, da bi palica bila brez levega konca. Nauk? Jeze se ne moremo znebiti. To niti naš cilj. Lahko pa jo modro in dobro krotimo.

Oče naš

11. 10. 2021

Teolog in filozof, katoliški duhovnik dr. Janez Vodičar premišljuje o sporočilu molitve Oče naš. Zdi se mu, da v svetu, v katerem živimo mimo drug drugega, je treba še bolj poudarjati besedno zvezo naš oče, lahko tudi mati, kajti tako po avtorjem mnenju izražamo skrb drug za drugega.

Ekologija srca

10. 10. 2021

4. oktobra je bila v Rimu mednarodna konferenca »Vera in znanost v pripravi na podnebno konferenco. Gibanje za podnebje in celostno ekologijo Laudato si si prizadeva za konkretne spremembe. Zato je ob izteku meseca En dom za vse 4. oktobra za verske voditelje in znanstvenike v Rimu pripravilo posvet z naslovom Vera in znanost v pripravi na podnebno konferenco. Novembra bo namreč v Glasgowu konferenca ZN o podnebnih spremembah, pred tem pa sredi oktobra na Kitajskem konferenca o biološki raznovrstnosti. Ob 800. obletnici rojstva so se svetega Bonaventura, cerkvenega učitelja, sholastičnega filozofa in mistika, spomnili v Ljubljani na mednarodni teološki in filozofski konferenci. Ob 800. obletnici smrti sv. Dominika pa je papež Frančišek njegovi redovni družini napisal pismo, v katerem jih spodbuja k misijonski gorečnosti do obrobnih. Sv. Dominik je tudi z brati širil molitev rožnega venca, katere bogastvo verniki odkrivajo v oktobru.

800-LETNICA SMRTI SV. DOMINIKA

10. 10. 2021

Letos mineva 800 let od smrti sv. Dominika, redovnega ustanovitelja, ki ga imajo mnogi za začetnika molitve rožnega venca. To sicer ne drži povsem, saj je ta molitev obstajala že prej, a dominikanci, redovni sinovi sv. Dominika, so jo močno razširili po krščanskem svetu. Pri svojih pridigah so radi razlagali skrivnosti rožnega venca.

Mednarodna znanstvena konferenca Ut bon(aventurian)i fiamus: 800 let od rojstva sv. Bonaventura

10. 10. 2021

Teološka in Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, rimski Kolegij sv. Bonaventura in slovenski frančiškani letos zaznamujejo 800. obletnico rojstva sv. Bonaventura. V Ljubljano so povabili nekaj najpomembnejših poznavalcev filozofske in teološke misli sv. Bonaventura. Skupaj z domačimi raziskovalci so skušali prebuditi zavedanje o bogati dediščini frančiškanskega duhovnega in intelektualnega izročila.

Biti človek po Božji zamisli

10. 10. 2021

Naše vrednote krojijo naš odnos do ljudi in okolja. S tem, ko smo bili v zadnjih desetletjih preveč zagledani v naše kratkotrajne koristi, smo se znašli pri ohranitvi planeta, v kolikor ne bomo odločno ukrepali, na točki brez vrnitve. Da bi bolje razumeli svoje mesto v stvarstvu je prav, da si odgovorimo na vprašanje, kaj pomeni biti človek po Božji zamisli.

Vera in znanost: v pripravi na COP 26

10. 10. 2021

V ponedeljek, 4. oktobra, je v Vatikanu in Rimu potekalo srečanje »Vera in znanost: v pripravi na COP26, podnebno konferenco Združenih narodov, ki bo v Glasgowu od 31. oktobra do 12. novembra. Na njem so se zbrali verski voditelji in znanstveniki, ki so ob koncu pripravili in podpisali skupen poziv udeležencem podnebne konference.

Bogoslužje iz Ambrusa

10. 10. 2021

Iz župnijske cerkve svetega Jerneja v Ambrusu na 28. nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje župnik Uroš Švarc. Poje Mešani pevski zbor pod vodstvom Cirila Hočevarja, na orgle igra Monika Hočevar.

Skladatelj Josquin Des Pres

10. 10. 2021

V letošnjem letu mineva 500 let od smrti Josquina des Presa, enega največjih skladateljev renesančne Evrope in avtorja mnogih sakralnih skladb, predvsem maš in motetov. Od 20-ih maš, ki so se ohranile, jih je kar 17 natisnil Ottavino dei Petrucci; v tokratni oddaji bodo zazveneli tudi odlomki iz ene njegovih najbolj znanih tovrstnih kompozicij, to je iz maše, imenovane La sol fa re mi.

Dar modrosti

10. 10. 2021

V prvem stoletju pred Kristusom se je grška kultura razširila po vsem Sredozemlju. Tudi grški jezik je v svoji poenostavljeni obliki, »koine«, so mu rekli, postal občevalna govorica za vse vsaj malo izobražene ljudi. Tako je moda »biti grški«« zajela tudi judovsko skupnost v kulturnem, cvetočem mestu Aleksandriji v Egiptu. Tamkajšnja mladina se je prav tako navduševala nad grškimi helenističnimi telovadnicami, gojila je lep grški jezik in se hkrati navduševala na grškimi modreci. V tistem času so se namreč razširile daleč naokrog grške življenjske filozofije, ki so učile, kako zaživeti srečno življenje, kako biti uspešen in kako se sočiti z izzivi vsakdanjega življenja, da bi človek pri tem obogatel. Judovski učitelji v izseljenstvu so se zavedali, da morajo svojim mladim ljudem spregovoriti v jeziku, ki ga razumejo. Tako so v Aleksandriji nastale knjige v grščini, ki so jih pozneje vključili v Sveto pismo, ki pa jih jeruzalemska hebrejska Biblija ni poznala. Prav takšno je besedilo »Knjige modrosti«. Danes pri bogoslužju beremo odlomek, ki je hvalnica tej Modrosti. Toda za kakšno modrost gre? Pisatelj, ki se izraža v zelo tekočem in lepem jeziku, je postal tako priljubljen, da so ga poimenovali kar po modrem Salamonu. Ta učitelj Salamon pa pripoveduje, da gre za modrost, ki jo pozna le izraelski narod in ki je najdragocenejša, kar jih svet pozna. Tokrat namreč ne gre samo za človeško, ampak tudi za Božjo modrost. Toda kako bi se človek dokopal do take Modrosti? Mislec pove, da je treba zanjo nekaj žrtvovati, čas, delo, energijo. Po Modrosti (pisano z veliko začetnico) je treba najprej globoko hrepeneti. Pri njej gre za bogastvo, ki ga ne more prinesti še tako uspešna trgovina. Gre za zaklad, ki ni primerljiv z dragulji, z zlatom ali s srebrom. Njena svetloba razsvetljuje srce in um in ni primerljiva z nobeno svetilko. Toda, kako do nje? Modrec pravi, da je zanjo treba prositi, moliti, in ko nam bo podarjena, se nam bo razkrila kot globoka Pravičnost in čista ljubezen. Današnji evangelij ne govori drugače: gre za modrost radosti v Ljubezni. Tudi če bi človek vse izgubil, vsaj na zunaj gledano, ne bi imel nič, bi v srcu postal najbogatejši človek na svetu, saj bi nosil v sebi veselje, dobroto in pesem. Modrost, ki je velik izziv za mlade tudi danes.

Duhovna glasba G. P. Telemanna

10. 10. 2021

V letošnjem letu mineva 500 let od smrti Josquina des Presa, enega največjih skladateljev renesančne Evrope in avtorja mnogih sakralnih skladb, predvsem maš in motetov. Od 20-ih maš, ki so se ohranile, jih je kar 17 natisnil Ottavino dei Petrucci; v tokratni oddaji bodo zazveneli tudi odlomki iz ene njegovih najbolj znanih tovrstnih kompozicij, to je iz maše, imenovane La sol fa re mi.

Domani e` domenica - rubrica religiosa

9. 10. 2021

La rubrica religiosa settimanale condotta da mons.Roberto Rosa è prepararsi a vivere la domenica con l'ascolto della Parola di Dio. La locazione della trasmissione viene scelta in base all'anno liturgico in chiese e cattedrali dell'Istria e di Trieste dove si trovano opere artistiche che mettono in risalto il tempo liturgico, un'apertura ad accogliere un messaggio sempre nuovo del Vangelo. V tedenski verski oddaji Mons. Roberto Rosa nagovarja vernike, da prisluhnejo Božji Besedi in nam predaja vedno sveže sporočilo Evangelija. Kraj snemanja oddaje je izbran glede na liturgijski čas (Advent, Božič, Velika Noč, itd.).

Ozare

9. 10. 2021

»Molil sem in dana mi je bila preudarnost, klical sem in name je prišel duh modrosti.« Mdr 7,7 razmišlja RADE DESPOTOVIĆ

Starost

9. 10. 2021

Bil je turoben zimski dan, ko sem vstopila v podeželsko lekarno in po pozdravu malo hudomušno vprašala farmacevtko: »Ali imate kaj za dolgo življenje brez trpljenja?« In v isti sapi nadaljevala, da imam vneto grlo in da sem ostala skoraj brez glasu. Oborožena z raznovrstnimi pastilami brez sladkorja sem pot nato nadaljevala v bližnji center starejših, kjer me je že čakala skupina starostnikov. Vsi po vrsti so že dočakali svetopisemsko starost. Skupaj z menoj nas je bilo dvanajst. Svetopisemsko število. Le da sem bila jaz tako v vlogi učenca kot učitelja. Skoraj tri mesece sem v center starejših na mestnem obrobju prihajala vsak petek. Prihajala zato, da bi z njimi preživela uro ali dve po strogo začrtanem programu. A moj program je kmalu začel ubirati vzporedne poti, po katerih me je zapeljalo in odpeljalo enajst modrih, skoraj že dozorelih ljudi. Ljudi, ki so se zaradi starosti in bolezni ter nemoči morali začeti učiti novih receptov življenja, ne samo tistih, ki jih predpisujejo ljudje v belih haljah in zaradi katerih jim je olajšana neznosna bolečina. Rdeča nit srečevanj so bili pregovori: bakreni novci znanja. Ljudska književna zvrst, ki kratko, navadno v prispodobi, izraža kako življenjsko izkušnjo. Hitro sem se navadila na prijetno sobo delovne terapije v tretjem nadstropju, kjer je bilo ravno dovolj prostora za naše modrovanje. Čeprav so bile v času naših srečevanj na pohodu vsakoletne zimske bolezni in so bili obiski omejeni, mojih enajst učencev ni omagalo. Le dva izmed njih sta na srečanja lahko prišla brez opore ali pomoči popoldanskega strežnega osebja. Navadila sem se tudi na vonj – vonj po raznovrstnih razkužilih in čistilih – ter okušala njihovo hrano. Ne, starosti se ne bojim, vsaj starosti drugih ljudi ne. Z njo sem se srečevala kot majhna deklica, ki je z velikimi rjavimi očmi vedno občudovala sive lase in požirala modrost življenja. A vendarle mi moja nebojazen pred starejšimi in bolnimi ljudmi ni bila kar tako položena v zibelko. K mojemu posluhu sta brez dvoma pripomogla mamina vzgoja in njen zgled. Slovenski domovi ali centri za starejše, kakor jim dandanes radi pravimo, so nemalokrat tarča kritik medijev in svojcev. Sama ob svojih obiskih nisem iskala institucionalnih napak, niti nisem srečevala slabovoljnega osebja. Pred očmi sem vedno imela samo svojih enajst učencev in njihove kreposti. Brez njih, navkljub dolgemu življenju, ne bi nič pomenili in nazadnje bi bila njihova starost brez časti. Čeprav sem po številu svojih dni v primerjavi s starostniki še mlada, se nisem obotavljala in bala, da bi jim povedala, kar vem. Tudi oni ne. Njihova starost je še kako govorila in vrsta let pokazala modrost.

Ženska konferenca

8. 10. 2021

Po dveh letih srečevanj preko spleta so se predstavnice evangelijskih cerkva in skupnosti znova zbrale na Ženski konferenci v živo. Tokratno srečanje je bilo še posebej radostno, saj so praznovale 20. obletnico srečevanj.

Vztrajnost v razblinjajočem se svetu

9. 10. 2021

V Združenih državah Amerike živi največ Slovencev zunaj meja Slovenije. Ameriških Slovencev naj bi bilo približno 180.000, po nekaterih ocenah celo do 300.000. A nekoč strnjene in močne skupnosti, značilne zlasti za Ohio, Pensilvanijo, Minnesoto, Illinois in še nekatere druge ameriške zvezne države, razpadajo. Potomci izseljencev so vse bolj Američani in vse manj Slovenci, novodobne izseljence pa življenje v skupnostih, katerih središče so cerkve oziroma župnije, ne zanima več. Zato je od nekoč precejšnjega števila od 40 do 50 slovenskih župnij ostala le četverica takšnih, kjer imajo bogoslužja še zmeraj v slovenskem jeziku. Nekatere cerkve pa ostajajo tradicionalno slovenske, čeprav tam ni več slovensko govorečih duhovnikov.

Čutim podporo in molitve številnih ljudi

10. 10. 2021

Celjski škof je službo uglednega biblicista in profesorja na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani pred meseci zamenjal za pastirsko službo. Kako se je nanjo navadil, katere so njegove prve poteze pri preurejanju celjske škofije in kateri so po njegovem najpomembnejši izzivi slovenske Cerkve v prihodnje.

Čas

8. 10. 2021

Vsemogočni Stvarnik in Začetnik časa je tako uredil in daje, da čas vsemu stvarstvu od začetka, od prvega trenutka naprej, teče enako. Pa vendar vsi vemo, da to enakomerno pretakanje časa dojemamo zelo različno in relativno: odvisno pač, na kateri strani straniščnih vrat smo oziroma s kom smo v družbi. In čeprav je v vsaki minuti šestdeset sekund, v vsaki uri šestdeset minut, da je v vsakem dnevu štiriindvajset ur, v tednu sedem dni … se na ravni mesecev, let in koledarjev sploh reči nekoliko zapletejo. In štejemo vsak po svoje in vsak svoje. In nastajajo razlike, pa naj čas merimo digitalno ali analogno, če štejemo lunine mene ali merimo sončevo senco, če uporabljamo zapletene urne mehanizme ali preprosto peščeno uro … ali pa morda prav zato: saj, kot pravi pesnik, »je v peščenem zrnu lahko večnost skrita«! Priznam, da me vsako leto znova presenetijo novice, da je pa danes »kitajsko novo leto«, pa »judovsko novo leto«, pa da je to in ono po »majevskem koledarju« … a to me zgolj preseneti. Nerazgledan sem, pač. Nezainteresiran! Glava me boli zaradi našega »novega leta«! Še hujše glavobole imam zaradi tistih, ki še vedno merijo čas z leti »pred našim štetjem« in »po našem štetju«! In je hecno, da so to prav tisti, ki najglasneje tulijo, »naj se že vendar nehamo deliti na naše in vaše«! A na kateri koli koledar prisegate, na kateri koli način merite čas … v trenutku, ko sedete v šolske klopi, se začnejo sekunde vleči, ko minute, minute postanejo dnevi in dnevi leta. Ko ste, namesto skozi okno, zazrti v šolsko tablo, se zdi, kot da se je čas ustavil … In to sploh ne zaradi učenja, temveč zaradi načina poučevanja, še bolj pa zaradi tega, kar se poučuje in kar se je treba učiti. Pa bom tu napravil piko, da ne bom razburil učiteljskega zbora. Poleg tega si z eno učiteljico delim mizo in posteljo in ima lahko moje nerganje takojšnje in neposredne, predvsem pa neprijetne posledice. Ko mine brezskrbno poletje, september človeka pahne v drugo časovno dimenzijo. Ni zdrsa, ni mirnega prehoda, ni lepo zaobljene in zarobljene bankine, ki omili prehod. Ne! Je rob. Je stopnica. Je prag. In če nisi pripravljen, če ne paziš, če ne odrineš pravočasno, če ne dvigneš noge, če ne skočiš … je padec neizogiben. In seveda upam, da vam je jasno, da moje razmišljanje ni omejeno zgolj na šolski prag, ampak se spotika ob vse mogoče in možne življenjske prage … Kajti: Če nisi užil poletja, če nisi užival v življenju … če nisi izžel vse njegove modrosti … boš sredi prvih jesenskih nalivov tožno zdihoval po minulih časih.

Danes je čas

7. 10. 2021

Nekdo mi je pripovedoval: »Ko sem bil star trinajst, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl fanta, starega enajst let, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: 'Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.' Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: 'O, ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.' Bil sem triintrideset, ko sem pomislil: 'Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.' Pri mojih triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in zakaj nisem raje uresničil tistega, kar sem si tako želel. Ampak tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem še stalno razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici rprav zdaj najstarejši, kot sem kadarkoli bil, pa hkrati tudi najmlajši, kot bom še kadarkoli. Zdaj je čas. Za vse in vedno.« Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi lahko v polnosti zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki si ga nalagamo predvsem sami sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih odlagati, češ da bo še čas ... Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In spet jutri bo na vrsti nov 'danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitko, s čimer kisik ne pride prav daleč po telesu, lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.

Kritika

6. 10. 2021

Vsi imamo težave s kritiko, bodisi s tem, da jo sprejmemo, bodisi s tem, da jo izrazimo. Nedavno tega sem naletel na pomenljive besede slovenskega filozofa Milana Komarja (1921-2006), ki je večji del svojega življenja preživel v Argentini. Takole pravi: »Kritičnost je dobrohotna in dobrohotnost je kritična«. Za trenutek se ustavimo pri obeh delih stavka: Najprej »kritičnost je dobrohotna«. Kaj to pomeni? »Kdor hoče biti kritičen do neke stvari, mora imeti interes zanjo«, pravi Komar. Interes pa pomeni dobro voljo ali ljubezen. Če me torej neka stvar zanima kot taka ne glede na moje trenutne občutke, ki jih lahko imam do nje, si bom prizadeval, da si jo ogledam z različnih vidikov. Le tako bom ugotovil, katere so njene pozitivne lastnosti in slabosti. »Kdor je dobrohoten, hoče dobro ne le na površini, temveč tudi v globini«. Iz izkušnje pa vemo, da je lahko površina sicer videti dobra, a je v globini marsikaj narobe. Kritični pogled je torej usmerjen v globino, kajti le tako je mogoče razločiti resnično dobro od navideznega. Ljubezen nas žene k temu, da smo kritični, »kajti le kar je res prav, res lépo, je vreden predmet ljubezni«. In zdaj poglejmo še drugi del stavka: »Dobrohotnost je kritična«. Če nekomu nenehno govorimo samo spodbudne besede, se bo nanje navadil in ne bo več napredoval. Brezmejna dobrohotnost vodi v naveličanost, ta pa v nazadovanje. Prava dobrohotnost vedno vidi dobro, a je sposobna tudi kritičnosti. Iz povedanega sledi, da je kritično misliti temeljna človeška drža, kar pa še ne pomeni, da bomo kritiko vedno in povsod tudi neposredno izražali. Velikokrat smo dolžni ravnati prav nasprotno. Izražanje kritike je spet stvar kritične presoje, ki »nam pogosto narekuje molčati, včasih pa – kot duhovito dodaja Komar – "tudi vpiti".

Aristotel o prijateljstvu

5. 10. 2021

Čeprav imamo vsi prijatelje in radi preživljamo svoj čas v njihovi družbi, verjetno le redko razmišljamo o bistvu prijateljstva. V antiki pa je bila to tema, ki se je v filozofskih spisih pojavljala relativno pogosto in nič nenavadnega ni, da jo najdemo tudi pri Aristotelu, starogrškem filozofu iz 4. st. pr. Kr., ki je prijateljstvo povezoval z vrlino in srečo. O prijateljstvu tako razpravlja kar v dveh knjigah svoje Nikomahove etike in pravi, da je "za življenje neogibno potrebno. Nihče si ne bi želel živeti brez prijateljev, tudi če bi mu bile na voljo vse druge dobrine tega sveta". Aristotel torej vidi v prijateljstvu neko posebno vrednost oziroma vrlino, po kateri hrepeni vsakdo in brez katere si sploh ne bi mogel predstavljati svojega življenja. V nadaljevanju ugotavlja, da obstajajo tri oblike prijateljstva. Prvo je prijateljstvo iz koristoljubja, vendar taki ljudje "ne ljubijo svojih prijateljev zaradi njih samih, ampak po tem, kolikor lahko z njihovo pomočjo dosežejo neko dobrino", nekoga imajo radi zaradi lastne koristi oziroma blaginje. Podobno je v primeru, ko smo naklonjeni zaradi nekega prijetnega občutja in zabave: "Ljudje, ki si laskajo in dobrikajo, ne ljubijo drug drugega takšnega, kakor je v resnici, ampak le kolikor je kdo komu zabaven in prijeten,« zapiše Aristotel. Obe vrsti prijateljstev sta tako po njegovem mnenju nujno plod naključja in ne moreta trajati, saj ljudi ne cenimo takšnih, kakršni so v resnici, pač pa je njena vrednost merjena po koristnosti oziroma prijetnosti, ki nam jo omogoča. Ko pa jih enkrat nimamo več za prijetne ali koristne, se hitro razdre tudi naše prijateljstvo z njimi. Kakšno pa je potem pravo in trajno prijateljstvo? Aristotel trdi, da nastopi med "dobrimi, to je med tistimi, ki so si podobni v vrlini". Podobnost je torej ključni temelj za trajne odnose, "kajti vsakemu človeku so prijetna tista dejanja, ki so njemu lastna ali vsaj podobna", je prepričan Aristotel. Najpopolnejše in najbolj žlahtno prijateljstvo pa se zanj razvije med dobrimi ljudmi – dober človek je namreč "dober nasploh in dober do svojega prijatelja", pravi Aristotel. Dalje takšni ljudje drug drugemu pristno "želijo dobro, ker so sami dobri", prijatelja imajo "radi zavoljo njega samega, ne pa zaradi neki naključnih okoliščin", to vez vzdržujejo trajno, saj je tudi njihova vrlina nekaj trajnega, poleg tega pa imajo v sebi željo po skupnem življenju. Aristotel meni, da je prav slednje temeljni kriterij pravega prijateljstva, saj verjame, da "skupno življenje ni mogoče med ljudmi, ki si niso prijetni in drug drugega ne razveseljujejo".

Mož z veliko družino

4. 10. 2021

Ta budistična zgodba govori o tem, kako nam lahko pogled na svoje lastne težave z drugega zornega kota pomaga razviti sočutje do drugih. Nekoč je živel mož, ki je imel veliko družino. Z ženo sta imela veliko otrok in živeli so skupaj z ženinimi starši v majhni hišici. Imel je občutek utesnjenosti in preobremenjenosti. Potem je mož šel do svojega duhovnega učitelja in mu dejal: »Prosim, pomagajte mi! Zmešalo se mi bo. V moji hiši je prevelika gneča, otroci tekajo naokoli in se prerekajo, moja žena in njeni starši nenehno kričijo in vsega je preveč. Tega ne morem več prenašati. Kaj naj storim?« Učitelj mu je svetoval, naj gre na tržnico, kupi kokoš in jo odnese domov. Mož je upošteval nasvet, šel na tržnico, kupil kokoš in jo odnesel domov. Seveda je to razmere le poslabšalo in mož ni zdržal niti teden dni. Odhitel je nazaj k svojemu učitelju in se pritožil: »Vse je še slabše kot prej, otroci preganjajo kokoš in ta leta po hiši, vse je umazano. Kaj naj pa zdaj storim?« »Nič ne skrbi,« je dejal učitelj, »če boš upošteval moj nasvet, bo vse v redu. Zdaj pojdi spet na tržnico, kupi še kozo in jo odpelji domov.« Mož je ponovno upošteval nasvet, kupil kozo in jo pripeljal domov. Seveda je postalo vse še bolj kaotično in mož ni zdržal niti tri dni, preden je s solzami v očeh ponovno prišel k učitelju. Hlipajoč se je pritožil: »Tega ne morem več prenašati, postalo je nevzdržno. Zdaj se mi bo resnično zmešalo. Kaj naj storim?« Učitelj mu je rekel: »Pojdi domov in prodaj kozo!« To je tudi storil in čez nekaj dni se je vrnil k učitelju in dejal: »Zdaj je res veliko bolje.« Nato mu je učitelj svetoval: »Zdaj pa prodaj še kokoš!« Čez nekaj časa je učitelja po naključju srečal na ulici in se mu zahvalil: »Najlepša hvala za pomoč! Zdaj je vse veliko bolje in v moji hiši je prav prijetno.« Vse naše težave so relativne. Včasih, ko se ljudje pritožujejo, kako težko je njihovo življenje in kako hudo jim je, jim učitelji svetujejo, naj gredo za nekaj časa v Indijo. Če ta nasvet upoštevajo, se velikokrat vrnejo z novim pogledom na svoje življenje in s sočutjem do drugih. Prav tako kot mi sami nočemo trpeti, tudi druga bitja tega nočejo. S tem razumevanjem bomo postali sočutnejši in srečnejši, saj je tudi znanstveno dokazano, da sta sočutje in altruizem povezana z občutkom sreče in izpolnitve. Tako kot je dejal tudi indijski budistični mojster Šantideva, ki je živel v 8. stoletju: »Vse trpljenje na tem svetu izhaja iz želje po lastni sreči. Vsa sreča na tem svetu pa izhaja iz želje po sreči drugih.«

Novi škof dr. Andrej Saje

3. 10. 2021

V škofiji Novo mesto je prevzel službo novoposvečni škof msgr. dr. Andrej Saje. V sredo je v škofiji Novo mesto prevzel službo novoposvečeni škof msgr. dr. Andrej Saje. Kot cerkveni pravnik je bil sodnik metropolitanskega sodišča in ljubljanske nadškofije. Pravo je poučeval na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in na Katehetsko pastoralni šoli. Predaval je tudi na Evropski pravni fakulteti Nove univerze s sedežem v Novi Gorici. Sedaj pa se spoprijema z izzivi škofije Novo mesto, ki jih predenj prinaša služba škofa pastirja. Dr. Andrej Saje bo naš gost. 27. septembra je bil svetovni dan migrantov in beguncev. Kako smo na njihove stiske občutljivi? Ali jim verske skupnosti pomagajo pri vključevanju v družbo? Umetniki za Karitas so tudi letos ustvarjali na Sinjem Vrhu nad Ajdovščino. Izkupiček od prodanih del pa bodo namenili družinam in Centru Bogdana Žorža. Pri verski vzgoji prihajajo staršem in vzgojiteljem v pomoč sestre uršulinke z zbirko priročnikov Bog in otrok.

Bog in otrok

3. 10. 2021

V času pandemije covida 19 je Uršulinski zavod pripravil prevod knjižne zbirke Bog in otrok. Delo štirih kolumbijskih strokovnjakinj za vzgojo otrok in pedagogiko po metodi Montessorijeve je dragocen in uporaben pripomoček za versko vzgojo predšolskih otrok v domačem okolju.

Umetniki za Karitas 2021

3. 10. 2021

Sinji vrh nad Ajdovščino je tudi letos navdihoval priznane likovne ustvarjalce ter gostil mednarodno likovno kolonijo »Umetniki za Karitas«, ki jo je že 27. leto zapovrstjo organizirala Škofijska karitas Koper. Leta 1995 se je začelo z akcijo, ki se je kmalu razvila v projekt in ta v neformalno gibanje, ki širi umetnost in dobrodelnost.

Migranti in begunci v Sloveniji

3. 10. 2021

Ljudje zapuščajo svoje domove iz različnih razlogov - zaradi vojn, preganjanja, etničnih sporov, revščine, pomanjkanja. Da je vprašanje migrantov in beguncev danes res žgoče, pritrjujejo tudi verske skupnosti in njihove dobrodelne ustanove.

Msgr. dr. Andrej Saje

3. 10. 2021

30. junija 2021 je papež Frančišek msgr. dr. Andreja Sajeta imenoval za novomeškega škofa. Sodni vikar ljubljanske nadškofije in profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani je bil 26. septembra posvečen v škofa.

Nedeljsko bogoslužje, prenos iz župnije sv. Roka v Nabrežini v Italiji

3. 10. 2021

Prenos nedeljskega bogoslužja iz župnijske cerkve sv. Roka v Nabrežini, v Italiji. Maševal bo župnik Karel Bolčina.

Bogoslužje iz župnijske cerkve sv. Roka v Nabrežini pri Trstu

3. 10. 2021

Iz župnijske cerkve sv. Roka v Nabrežini pri Trstu na rožnovensko nedeljo prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje župnik Karel Bolčina, poje pa Cerkveni zbor Nabrežina pod vodstvom Vere Tuta Ban.

Na rožnovensko nedeljo

3. 10. 2021

Prva nedelja v oktobru je v katoliški cerkvi rožnovenska; mesec oktober je namreč v znamenju rožnega venca, zelo razširjene in priljubljene molitve. Sestavljajo ga štirje deli: veseli, žalostni, častitljivi in svetli, vsi pa so povezani z Marijo. Ki naj bi ji v oktobru spletali vence iz najlepših jesenskih rož. Tudi z glasbo njej na čast...

Otroška dlan

3. 10. 2021

V Jezusovem življenju izstopa njegova ljubezen do otrok. Sicer imamo skoraj vsi ljudje radi otroke, pri Jezusu pa v današnjem evangeliju izstopa še ena stvar. Znajde se na svoji zadnji poti v Jeruzalem. Tja gre, da bo trpel in umrl na križu, in se tega tudi zaveda. To je tudi povedal svojim učencem, ki pa tega niso razumeli. Teža grehov sveta je na njegovih ramah. V taki osebni stiski bi večina ljudi postala potrta in si ne bi vzela časa za otroke. Jezus pa je prav v tem težkem trenutku želel imeti okoli sebe otroke. Jemlje jih v naročje, jih blagoslavlja in se z njimi celo igra. Tistim, ki so staršem branili, da bi nosili otroke k Jezusu, sam takole pravi: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim.« (Mr 10,14) Tudi na zunaj pokaže, kako jih ima rad. Otroke nam celo daje za zgled: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« (Mr 10,15). V odnosu do otrok se odraža Jezusov način delovanja. Ko je sam v stiski in se zaveda bližine svoje smrti, se ne smili samemu sebi in se ne zapre v svojo bolečino, ampak se obrne k sočloveku, k otrokom, jih blagoslavlja ter jemlje v naročje. Iz srečanja z otroki izhaja druga Jezusova značilnost: pozoren je na ljudi na obrobju, na najbolj ranljive – na otroke. Bengalski pesnik Tagore je zapisal: »Rojstvo vsakega otroka je znamenje, da Bog še ni obupal nad človekom.« Kdo ve, kako velika vrata bodo odprle te male ročice? Presunljiv je zapis o otroški dlani: »Ko ti otrok ponudi svojo malo dlan in jo položiš v svojo dlan, se ti lahko zgodi, da boš prijel za ročico, ki je umazana od sladoleda ali čokolade, da bo pod palcem žvečilka, na mezincu pa že napol odlepljen obliž. Najpomembnejše je, da primeš za dlan, v kateri je zapisana prihodnost. Na teh dlaneh bo lahko nekoč počivalo Sveto pismo ali orožje. Prsti bodo igrali na orgle v cerkvi ali vrteli kolo sreče pri hazardni igri, ljubeče stregli ubogemu in onemoglemu človeku ali pa grabili po iglah za mamila. Ko držiš tako majhno dlan v svoji, le-ta predstavlja človeka v 'zmanjšani obliki', osebnost, ki se bo še razvila, a jo moramo že zdaj spoštovati kot samostojno, za katere nenehno rast je odgovoren vsakdo izmed nas.« (Zgodbe za srečo v družini, 27.) In zgled takega ravnanja je Kristus, ki je, kljub nasprotovanju okolice, vabil k sebi otroke, jih objemal in blagoslavljal.

Na rožnovensko nedeljo - s slovensko cerkveno pesmijo

3. 10. 2021

Mesec oktober je v katoliški Cerkvi v znamenju priljubljene in zelo razširjene molitve rožnega venca. Tá je povezan z Marijo, sestavljajo ga namreč tako imenovane desetke, natančneje Očenaš, ki mu sledi deset Zdravamarij. Kot pove že ime, pa je rožni venec povezan tudi z rožami – té naj bi s to molitvijo simbolično spletali v vence Mariji na čast in v priprošnjo. O rožah zato pojo tudi rožnovenske pesmi; v tokratni oddaji boste lahko slišali nekaj slovenskih.

Domani e` domenica - rubrica religiosa

2. 10. 2021

La rubrica religiosa settimanale condotta da mons.Roberto Rosa è prepararsi a vivere la domenica con l'ascolto della Parola di Dio. La locazione della trasmissione viene scelta in base all'anno liturgico in chiese e cattedrali dell'Istria e di Trieste dove si trovano opere artistiche che mettono in risalto il tempo liturgico, un'apertura ad accogliere un messaggio sempre nuovo del Vangelo. V tedenski verski oddaji Mons. Roberto Rosa nagovarja vernike, da prisluhnejo Božji Besedi in nam predaja vedno sveže sporočilo Evangelija. Kraj snemanja oddaje je izbran glede na liturgijski čas (Advent, Božič, Velika Noč, itd.).

Ozare

2. 10. 2021

»Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« Mr 10,15 razmišlja MITJA MARKOVIČ

Angel varuh

2. 10. 2021

Verjetno je bila ena prvih molitev, ki so me jo starši naučili, prav k angelu varuhu: "Sveti angel varuh moj, bodi vedno ti z menoj, stoj mi noč in dan ob strani, vsega hudega me brani. Prav prisrčno prosim te, varuj me in vodi me, amen." Z leti sem odkrila, da ne gre za otroške rime, ampak za pristno duhovno navezo s spremljevalcem, ki ga še nikoli nisem videla, njegovo bližino pa od časa do časa prepoznavam – zaradi okoliščin, ki se obrnejo drugače, ki se iztečejo bolje, kot bi sicer se. So dogodki, ki me presenetijo, in ne morem drugače, kot da pomislim – to je bil moj angel varuh. Vsak človek ga ima – je priprošnjik in vodnik k življenju. Sama sem sčasoma svojega angela varuha poimenovala – ime naj ostane skrito med nama –, tako se mu lažje zahvalim za pomoč, ki mi jo izkazuje. Lažje ga prosim, zadošča, da v srcu le vzkliknem njegovo ime. Nekateri pravijo, da so včasih, ko še nismo poznali mobilnih telefonov, matere svojo vero krepile prav s priprošnjo k svetim angelom varuhom za svoje otroke. Kje vse so hodili sami in v kakšne nevarnosti so se izpostavljali v svojih otroških dogodivščinah. Mamina skrb je bila olajšana z zaupanjem v spremstvo angela varuha, ki je tako postajal vezni člen med tem svetom in Bogom. Hvaležna sem, da sta na fasadi kapele v Tamarju, pod stenami gora, upodobljena dva angela. Desni je v gibanju, čez rame ima zvito plezalno vrv, v roki nosi starodavni simbol Sv. Trojice. Bog je, ki nam v svoji ljubezni pošilja angela, kot gorskega reševalca naproti. Ne vsiljuje se nam, temveč priskoči na pomoč, ko je potrebno – ko noga zdrsne, ko se nekaj prelomi ... Tako se postopno gradi odnos, ki ga prepoznavamo kot prijateljskega in je odsev Boga, ki vabi, rešuje, oživlja. Tako kot kamen, ki ga vržemo v vodo, in dela kroge, ki se širijo po gladini, spominja angel na Božjo ljubezen, ki nas je poklicala v življenje, potem pa nas zajema po svojih valovih – tudi angelih, ki nas tiho, a aktivno spremljajo in pletejo nevidne vezi duhovne bližine z Bogom. Ko se nam bodo enkrat odprle oči in bomo uzrli celotno stvarstvo v luči Božje slave, bomo spoznali še bogastvo in lepoto angelskih množic. Veselim se upanja, da bom svojega angela enkrat zagledala v živo. Ne le njega, množice drugih tudi. Kdo ve, kako bomo presenečeni in očarani. Do tedaj pa – angeli varuhi, varujte nas in podpirajte na poti v nebesa.

Likovni zakladi Malečnika

1. 10. 2021

V Župniji sv. Petra v Malečniku pri Mariboru imajo edinstveno župnijsko likovno zbirko. Nekdanji cerkveni inventar tamkajšnjih cerkva, župnijske in romarske, je zdaj zaživel v krajevni galeriji. Galerijo so otvorili ob 215. obletnici rojstva zaslužnega župnika Marka Glaserja, ki je bil velik ljubitelj umetnosti.

Moško potovanje

1. 10. 2021

Založba »Zaživi življenje« je v septembru predstavila novo knjigo z naslovom »Pustolovec, bojevnik, kralj«. Namenjena je moškemu potovanju od pustolovca do modreca. Ob knjigi so izdali tudi priročnik z iztočnicami za moške pogovore.

Moško potovanje

1. 10. 2021

Založba »Zaživi življenje« je septembra izdala novo knjigo z naslovom »Pustolovec, bojevnik, kralj«. Avtor John Eldredge jo je posvetil moškemu potovanju od pustolovca do modreca. Ob knjigi je izšel tudi priročnik z iztočnicami in vprašanji za moške pogovore. Kajti, kot poudarja avtor: »Človek ni ustvarjen tako, da bi moral v življenju vse dognati sam«. V župnijski cerkvi sv. Petra v Malečniku pri Mariboru pa so junija slovesno otvorili Glaserjev salon z galerijo. Nekdanji cerkveni inventar tamkajšnjih cerkva, župnijske in romarske, je zdaj zaživel v krajevni galeriji. Edinstveno župnijsko likovno zbirko so otvorili ob 215. obletnici rojstva zaslužnega župnika Marka Glaserja, ki je bil velik ljubitelj umetnosti. Kustos razstave je dr. Ferdinand Šerbelj.

Plečnikov skriti biser

2. 10. 2021

Duhovnik o malo znanem dogodku o rušitvi dveh cerkva za Bežigradom v Ljubljani zaradi gradnje Gospodarskega razstavišča in postavitve nove Plečnikove cerkve. O tej zgodbi govori tudi novi dokumentarni film režiserja Matjaža Feguša Plečnikov skriti biser.

Sv. Bonaventura: mistik, mislec in organizator

3. 10. 2021

Predstojnik Katedre za zgodovino Cerkve in patrologijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Miran Špelič, klasična filologinja in filozofinja Nena Bobovnik in teolog Jan Dominik Bogataj, sodelavec Inštituta za Sveto pismo, judovstvo in zgodnje krščanstvo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, o bogati dediščini mistika, misleca in organizatorja sv. Bonaventure.

Pravočasnost

1. 10. 2021

Prezgodaj, pravočasno, prepozno. Le kdo še ni okusil pomena te časovnosti. Pravočasnost je veliko vredna. Nikoli ne povzroča preglavic. Minuta zamujena ne vrne se nobena. Vsi trenutki pa odtečejo in "v isto globočino reke dvakrat se ne potopiš". Kar je ugotovil že Heraklit. Živel je pred Kristusom, torej pred našim štetjem, kot je slišati v tem "našem" času. Toliko našem, kolikor briše spomin na osebo nekega Ješua – Jezusa, ki je tako zelo prekucnil človekovo pojmovanje, da ne preneha odločanje zanj in ne zanj oziroma kar naravnost proti njemu. Kar potrjuje naš čas. Tudi v njem se gibljemo na črti od prezgodaj do prepozno. Je prezgodaj, bo vse pozeblo, potarnajo pridelovalci, pa če so to prizadevni vrtičkarji ali pa od pridelka povsem odvisni kmetje. Pri njih gre še najmanj za rožice, ki nad žarki so se te zmotile, ampak za preživetje. Kako malo se zmenimo za to, mi potrjuje pomladni dogodek, ko so se vrtčevski otroci na sprehodu zakadili naravnost po majski travi. Na vprašanje, kje bomo dobili mleko, če bodo oni pohodili travo, so v en glas povedali, da v trgovini. Prepočasno, če ne kar prepozno, nam na več ravneh postaja jasno, da kruh na zemlji raste in da če pade ti na tla, poberi in poljubi ga. To težkó razume rod, ki še ni doživel vsestranskega pomanjkanja. V šolskem berilu je bila pred leti pomenljiva, če se prav spominjam, makedonska pesem, ki se je nanašala na vojne razmere. Za življenje je šlo. Za telegram s sporočilom, da je na smrt obsojeni oproščen; vesela vest je švignila v eter "brže od munje, a stigla prekasno". Kolikokrat se je že primerilo kaj podobnega, za kar potem rečemo: usoda. Žal, prazen izgovor. Pravočasnost je veliko vredna. Povezuje se s skrbnostjo pri delu, ki ga opravljamo. Skrbnost pa z našim odnosom do ljudi in stvari. Z odlašanjem si lahko nakopljemo krivdo. Odlašalcev pa ni tako malo. Bom pozneje, pravijo, saj je še čas. Jutri, po špansko manjana, kar pomeni – nikoli. Obljubimo navadno kar hitro. Da obljuba dela dolg, so me učili že kot otroka; nanj pa preveč radi pozabimo. Mogoče spadamo med večne zamudnike v službo, v šolo, k maši. Pravočasnost je odlika. Pa saj smo radi odlični … mar ne?

Še sedaj mu je hvaležna

30. 9. 2021

\tKadar moramo nekomu povedati kaj težkega, neprijetnega, to vedno občutimo kot veliko breme in bi se temu najraje izognili. Včasih, ne tako redko, se tudi zgodi, da sežemo potem po lažeh, ki se nam v tistem trenutku zdijo boljša rešitev, pa se potem vedno izkaže, da to ni dobro. To se dogaja na primer takrat, ko nekdo resno zboli, pa se prepričujemo, da bolnik resnice ne bi prenesel in jo zato raje zamolčimo. V resnici pa je problem v nas, ne v bolniku. \tZnanka mi je pripovedovala, kako si je že kot mlada želela veliko otrok. Sama je bila edinka in zato si je rekla, da bo v njeni družini to čisto drugače. Poročila se je in tudi mož se je strinjal, da bosta imela veliko otrok. Potem pa otrok ni bilo. Z možem sta šla na preiskave in zdravnik jima je po končanih preiskavah rekel, da je samo en odstotek možnosti, da bosta imela otroka. Ona se zdaj, po več kot štiridesetih letih, tega spominja takole: »V začetku me je ta zdravnikova izjava zelo potrla. Potem pa sem ugotovila, da je bila zdravilna zame. Nisem si delala utvar, nisem ves čas pričakovala nečesa, kar ni mogoče. Še zdaj sem temu zdravniku hvaležna za njegovo odkritost. Z možem sva vedela, da si morava življenje urediti drugače, da ne smeva računati na svoje otroke. Veliko mirneje sva živela tako, kot pa če bi tekala od enega zdravilca do drugega in iskala vse mogoče načina, potem pa vedno znova razočarana ugotavljala, da nama spet ni uspelo.« \tVeliko takšnih zgodb lahko slišimo okrog sebe. Takšnih, ko ljudje sprejmejo situacijo, kakršna je, in tudi takšnih, ko vendarle do konca upajo, da ni tako. Nikomur ne moremo predpisati, kako se mora odzvati na realnost življenja. Vsak človek ima pravico, da se odloča tako, kot čuti v sebi, da je to njegova pot. Zato tudi ne moremo reči, kaj je prav in kaj ni. Dejstvo je samo, da ljudje, ki svoje življenje sprejmejo takšno, kot je, laže živijo. Potem ne izgubljajo svoje energije v prazno. Usmerijo jo v to, kar je v njihovem življenju možno, uresničljivo, in naredijo iz tega enkratno mojstrovino.

Spominčki

29. 9. 2021

V hišo Ljubhospica so pripeljali staro gospo z rešilcem. Bila je že precej izgubljena in ni vedela, ne kje je ne kdo je z njo. Ko smo jo namestili v njeni sobi, smo ji hoteli vzeti iz rok že precej umazano okrasno krpico. No, gospa jo je stisnila tako čvrsto, da smo ji krpico morali pustiti v roki. Njena hčerka nam je razložila, da je gospa s to krpico pred nekaj meseci obrisala zadnje solze svojega moža in da je od takrat ne da več iz rok. Zanjo to ni bila umazana krpica, ampak dragocen spomin na dragega moža, s katerim sta živela skupaj več kot 50 let. Spominčki so dragoceni zaradi tistega, kar pomenijo. Nimajo vrednosti zaradi svoje umetniške oblike, ali materiala iz katerega so narejeni, niti zaradi svoje zgodovinske vrednosti. Spominčkom dajejo vrednost ljudje, ki jih hranijo. Kot da bi del skrivnosti svojega srca prelili v materialno obliko. V spominčkih je skrit spomin na ljubezen, žalost, trpljenje, srečanje, slovo, odlikovanje, skratka na poseben trenutek življenja, ki bi ga radi zadržali, imeli zmeraj ob sebi, ga nikoli pozabili. Mene še zmeraj globoko gane zgodba o odkritju Tutankamonove grobnice. Ko slišimo e besede, najprej pomislimo na Egipt, piramide, faraone, zlato, bogastvo. A pravijo in so zapisali, da je arheologa, ki je odkril to eno največjih in najbolj bogatih grobnic na svetu, presunilo nekaj čisto drugega. Ko je namreč snel zlati oklep, ki je prekrival mumijo, je mlademu faraonu na prsih še vedno ležal šopek suhih rož, ki mo ga je kot zadnje znamenje ljubezni v grob položila njegova žena… Po več tisočih letih je ta skromni šopek še zmeraj pripovedoval zgodbo o ljubezni dveh prezgodaj umrlih ljudi. Tudi Jezus je želel, da učenci nekaj naredijo njemu v spomin. Da se zbirajo okrog svete mize in si delijo evharistični kruh in vino – njegovo kri in telo. Spomin, da je On dal svoje življenje za svoje vernike. Spomin, da, kot je sam tekel, »nima večje ljubezni nihče, kot ta, ki da svoje življenje za svoje brate«. Mogoče prav zato spomin na Njega ne zbledi nikoli več. Vse življenje nabiramo spomine, saj prav spomini pomagajo ljudem, da gredo iz preteklosti naprej v prihodnost in da bogastvo svojih izkustev nosijo s seboj. Mnogi imajo doma prave male muzeje svojih življenj. Nekdo je zapisal - spomini ostanejo, ljudje ne… Mogoče prav zato radi shranimo nekaj, kar je naša vez z ljubljenimi tudi, ko odidejo na drugo stran obale življenja. Da se počasi naučimo novih duhovnih vezi in povezav.

Zrcalce, zrcalce

28. 9. 2021

Če bi vas, dragi poslušalci in poslušalke, vprašala, iz katere pravljice sem si za današnje jutranje razmišljanje izposodila stavek "Zrcalce, zrcalce na steni, povej, katera najlepša v deželi je tej?", bi mi verjetno vsi v en glas odgovorili: "Iz Sneguljčice, ene najbolj priljubljenih pravljic bratov Grimm." Čarobno zrcalce iz pravljice nikoli ne laže in ko Sneguljčica odraste, zrcalce njeni mačehi, ki je obsedena s svojo lepoto, resnico o minljivosti lepote pove brez ovinkarjenja. Nekoč si je zrcala, še zlasti tista iz raznih zlitin, lahko privoščil le premožnejši sloj prebivalstva, v preteklih stoletjih pa so bila tudi statusni simbol. Danes zrcala, če nam je le dan vid, uporabljamo vsi. Zaradi svoje uporabnosti so postala nepogrešljiv pripomoček v zapletenih optičnih sistemih: omogočajo nam spremljanje prometa v jutranji konici, parabolična zrcala pa boljšo vidljivost v nepreglednem križišču. Ženske, ki so rade lepo urejene, zrcala nosijo v svojih torbicah. V vodnem zrcalu pa se ogledujejo goske in race ter srednjeveške stavbe. In nekoč, ko smo hoteli komu pokazati, da ga imamo radi, smo z zrcalom delali zajčke: svetlobni pojav, ki se kaže na površini česa zaradi odboja svetlobe. A v zrcalu ne odseva samo naša zunanja lepota. Mogoče je res, da je v različnih življenjskih obdobjih zelo pomembna: ko odraščamo in okušamo prvo ljubezen. Zaradi nje se kdo lažje povzpne po kariernih stopničkah, prerine v ospredje in pristane na naslovnici razkošne revije. Jamica na bradi pa velja celo za deveto lepoto. Naše ogledovanje ne kaže samo zunanje lepote ali nelepote, prej ali slej življenje samo pred nas postavi drugačno zrcalo: zrcalo naše duše in minljivosti, zrcalo naših napak in odločitev. V njem včasih vidimo celo dva obraza. Dušna zrcala so narejena iz posebnega materiala, navadno niso na prodaj in so v naši osebni lasti, dokler ne izdihnemo duše. Kdaj pa kdaj se zgodi, da se kdo močni trgovski strasti ne more upreti in svojo dušo proda; takrat mu v rokah ostane le še prazen okvir zrcala. Mogoče boste v današnjem jutru zaradi zgodnje ure v zrcalu zagledali kisel in mračen obraz ali pa na njem opazili umazanijo. Nič hudega. Ves svet spreminja obraz, celo sonce ga skrije, pa ga ne bi človek. Pomembno je le, če si izposodim del modrostnega govora iz Jakobovega pisma, da potem ko smo si ogledovali svoj rojstni obraz v zrcalu, ne pozabimo, kakšen je bil. In da se ne pozabimo umiti. Ob sozvočju z vašo dušo se bodo ostre poteze zmehčale, in čeprav ne boste prišli v širši izbor za podobo meseca, bo vaše dušno zrcalo kazalo podobo lepega človeka.

Marko Rijavec: Koliko stane človek?

27. 9. 2021

Tisti dan sem se spraševal, koliko stane človek. Tisti dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal na ekran, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu 500 evrov. Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka. Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili.« (Zah 11,13) Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi zaradi močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred mano sposobna dati več kot moje besede, moja navzočnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža, niti hitro računati, niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka? Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri kruljenju v želodcu prav nič ne pomaga. Morda pa je prav to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj.

Posvetitev novomeškega škofa dr. Andreja Sajeta, prenos iz župnijske cerkve v Mirni Peči

26. 9. 2021

Televizija Slovenija bo iz župnijske cerkve v Mirni Peči neposredno prenašala posvečenje novega novomeškega škofa dr. Andreja Sajeta.

Jesen mladih

26. 9. 2021

V Stični je potekal že 40 festival za mlade. Kaj mlade v šolskem letu skrbi, česa se veselijo, kaj jim pomaga k rasti? Z največjim festivalom za mlade v Stični se je zaključil teden mladih z vodilom Utrdi moje korake. Bil je že 40 po vrsti. Mladi so se po škofijah že ves teden zbirali ob križu svetovnega dneva mladih in molili. Kaj jih v novem šolskem letu skrbi, česa se vselijo, kaj jim pomaga k rasti? O tem so razmišljajo tudi duhovniki in vzgojitelji na pastoralnem dnevu, ki prav tako poteka že ves mesec po posameznih škofijah. Najstarejša knjižna ustanova, Mohorjeva družba, praznuje 170. rojstni dan. Še vedno ostaja zvesta svojemu poslanstvu, da širi bralno kulturo med Slovenci. V jubilejnem letu pripravljajo za bralce kar 60 knjižnih projektov. Misijonarki Mariji Sreš so v Finžgarjevem domu na Opčinah podelili nagrado Nadje Magajna za izboljšanje položaja indijskih podeželskih žensk. V Ljubljani bo 2. oktobra potekal Pohod za življenje. Življenje je najdragocenejše kar imamo in ga moramo tudi v epidemičnem koronavirusnem valu na vseh področjih zavarovati.

170 let Mohorjeve družbe

26. 9. 2021

Mohorjeva družba letos praznuje 170 let neprekinjenega delovanja. Skozi zgodovino je pomembno prispevala k združevanju Sloencev in krepitvi slovenske narodne zavesti. Njen ustanovitelj blaženi Anton Martin Slomšek je s sodelavci v njej uresničil idejo o založbi, ki bi Slovencem prinašala knjige v slovenskem jeziku. To mu je uspelo, saj je bila Mohorjeva tista, ki je slovence naučila pisati, brati , moliti in peti.V tednu pred Slomškovo nedeljo so ob njenem visokem jubileju v Celju pripravili slovesnost za avtorje, bralce in sodelavce.170-letno zgodovino družbe so obiskovalcem predstavili tudi v igrano-dokumentarnem

Stična mladih 2021

26. 9. 2021

Mladi iz vse Slovenije so se tudi letos zbrali na že tradicionalni in tokrat jubilejni, 40.-ti Stični mladih. Festival katoliške mladine je ob upoštevanju ukrepov povezanih s koronavirusno boleznijo tokrat potekal na običajni lokaciji Cistercijanske opatije. Častni pokrovitelj prireditve je bil predsednik države Borut Pahor, festivala pa so se udeležili tudi najvišji predstavniki katoliške Cerkve. Letošnje geslo Stične mladih je bilo "Utrdi moje korake".

Jesen mladih

26. 9. 2021

Dijakinje in dijaki so po poletnem premoru znova sedli v šolske klopi. Zaradi porasta koronavirusne bolezni je novo šolsko leto oziroma pouk, precej negotovo. Poglejmo, kakšne so skrbi in izzivi dijakov in dijakinj v zvezi s tem.

Bogoslužje iz Velenja

26. 9. 2021

Iz župnijske cerkve svetega Martina v Velenju na 26. nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje župnik Matej Dečman, petje pa na klavinovi spremlja Julijana Lesnik.

Nedeljske večernice W. A. Mozarta

26. 9. 2021

Ob letošnji 230. obletnici smrti W.A. Mozarta vas vabimo k poslušanju ene njegovih obsežnejših kompozicij z duhovno vsebino - Vesperae de Domenica v C-duru, K 321. Naslov »de Domenica« pomeni, da so večernice namenjene uporabi pri nedeljskih bogoslužjih, skladatelj pa jih je ustvaril leta 1779, po naročilu nadškofa Colloreda v Salzburgu.

Prispodobe

26. 9. 2021

Že v zgodnjem otroštvu smo na poseben način bili soočeni s svetom odraslih. V mislih imam otroško srečevanje s prispodobami. Ko so odrasli uporabili kakšno prispodobo in smo jo otroci razumeli dobesedno. Ob močnem dežju, me je na primer vedno zanimalo, kje je škaf, predvsem pa, kako velik mora biti ta škaf, iz katerega tako močno lije, oziroma dež. Tudi, ko je sosed rekel mojemu očetu: »Zdaj smo pa na konju,« sem se spraševal, kako neki in predvsem kje imajo lahko sosedovi v bloku konja. S časom smo seveda otroci začeli dojemati in razumevati metafore ali prispodobe. S podobnim problemom se srečamo ob branju Svetega pisma. Ne le, da je svetopisemska govorica bogata s simboliko, tudi sam način izražanja je pogosto simbolen. Tako na primer neki konkreten dogodek prinaša teološko sporočilo, ki je za pisca pomembnejše od konkretnega zgodovinskega dogodka, ki ga opisuje. Zato je še kako pomembno, da se pri branju Svetega pisma izostrimo v razločevanju med dobesednim pomenom in simbolno govorico. Če v evangeliju Jezus pravi: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe,« tu ni neke posebne debate, kaj in kako. Stvar je jasna: s kakršno ljubeznijo ljubim sebe, s takšno naj ljubim tudi bližnjega. Pika. Problem je, ko naletimo na Jezusovo spodbudo, kakršna je tudi v evangeliju današnje nedelje: »Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš pohabljen v življenje, kakor da bi imel obe roki, pa bi prišel v peklensko dolino, v neugasljivi ogenj.« Enako pravi tudi glede noge in očesa, ki te lahko pohujšujeta. Zveni grozno, celo mazohistično, oziroma avtodestruktivno. Seveda, če vzamemo dobesedno, medtem ko se nam ob teh ostrih podobah lahko odstrejo naši konkretni problemi. Jasno je, da si človek ne bo šel odsekati roke. Vsekakor pa spodbuda velja, da odsekam steklenico, ki jo ta roka drži. Če me torej alkohol pohujšuje, oziroma sem zasvojen z njim, potem ga moram odsekati, da me ne bo pogubil. Če me pohujšuje računalniška miška, ki jo drži moja roka in sem zasvojen s klikanjem po spletu, potem je vabilo, da bi odsekal miško še kako na mestu. Karkoli me torej pohujšuje, ugonablja, uničuje, razčlovečuje, vse to je potrebno odsekati, se temu odpovedati. Ne zato, ker bi to nekoč vodilo v pekel, ampak zato, ker mi tukaj in zdaj ustvarja pekel zasvojenosti in mi onemogoča, da bi živel v pristnosti in polnosti. Nenazadnje me ovira ali mi celo onemogoča, da bi dejansko živel na način, h kateremu me Jezus vabi: »Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe.«

Domani e` domenica - rubrica religiosa

25. 9. 2021

La rubrica religiosa settimanale condotta da mons.Roberto Rosa è prepararsi a vivere la domenica con l'ascolto della Parola di Dio. La locazione della trasmissione viene scelta in base all'anno liturgico in chiese e cattedrali dell'Istria e di Trieste dove si trovano opere artistiche che mettono in risalto il tempo liturgico, un'apertura ad accogliere un messaggio sempre nuovo del Vangelo. V tedenski verski oddaji Mons. Roberto Rosa nagovarja vernike, da prisluhnejo Božji Besedi in nam predaja vedno sveže sporočilo Evangelija. Kraj snemanja oddaje je izbran glede na liturgijski čas (Advent, Božič, Velika Noč, itd.).

Ozare

25. 9. 2021

»Tišina ni pomanjkanje govora, marveč je globina in polnost, v katero se zjedri življenje. Vse resnično raste v tišini.« Anton Trstenjak razmišlja BENJAMIN SITER

Robert Friškovec: Drevo problemov

25. 9. 2021

Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem dnevu napornega dela, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, in da bi bila mera polna, zvečer še motor starega kombija ni zagnal. Prijatelj se mu je ponudil, da ga zapelje domov in mizar je začuda vso pot molčal. Ko sta prispela, ga je mizar povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za trenutek postal ob malem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorel obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak povsem drugo osebo. Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej pri tem drevesu. »Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zaluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: »Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, po navadi precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil. Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni storil. Ko pa Jože prispe po dolgem napornem delu domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno se bi našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje 'drevo problemov', ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov.